Bolj
kot se skušajo kot pametni izkazati, bolj svojo neumnost razkrivajo!
So
zadeve, katerih se, preprosto, ne da naučiti, nikoli. In še zlasti se ni moč
naučiti – biti drugačen od lastne zasnovanosti, naravne, biti njeno nasprotje!
Ves
nagonski svet, potemtakem tudi človejaki, absolutna večina dvonoge populacije,
križanci med Neandertalcem in Človekom, na temelju svojih nagonov izkazuje boj
za obstanek. Obstajanje je samemu sebi namenjeno, je lasten cilj, je samemu
sebi smisel. Obstajanje zaradi obstajanja. In tam, kjer je Narava poskrbela za
to, da to obstajanje deluje na načine, s katerimi koristi celoti, celotnemu »stvarstvu«
(op. p. sila neroden izraz, to »stvarstvo«, glede na to, da ga povezujejo s
pravljicami, z raznimi »bogovi«), tam je v posamičnosti, sleherni, v vsakem
delčku te celote, smiselnost njenega obstajanja moč iskati, in najti, v njenem
prispevanju k tej celoti, k temu, da le-ta zmore čim bolj nemoteno delovati,
čim bolj nemoteno obstajati in se spreminjati oziroma razvijati. O tem sem že
velikokrat, a kljub temu ponovim: smisel obstajanja srne ni v tem, da je, da
obstaja, po možnosti čim lepše, čim lažje, čim boljše, njej, pač pa v tem, da
trava, ali katerakoli druga rastlina, s svojo preraslostjo drugih rastlin ne
ogroža, v tem, da, s pomočjo požrtih sadežev, »seme« raznaša, in s tem omogoča,
da se področje rasti nekega drevesa veča, in v tem, ne nazadnje, da v neki fazi
svojega obstajanja lakoto neke druge posamičnosti nasiti, v podobah uplenjene
hrane, ali pa razkrajajočih se ostankov nekdanjega bivanja. In povsod,
kamorkoli pogledaš, boš v uradno prepoznanem živalskem svetu našel »zadolžitve«,
dane dobesedno sleherni uradno prepoznani živali, s katerimi le-ta svoje
obstajanje opravičuje, mu smisel daje. Povsod, z izjemo – sveta dvonoge
populacije, pardon, njenega večinskega dela, nagonskega, nerazumskega!
Da,
nekoč je bilo drugače, in ta »drugače« danes obstaja samo še na nekih odročnih,
še ne raziskanih, še ne »civiliziranih« področjih, na katerih še vedno živijo »divjaki«,
dvonoga bitja kamene dobe, v svojih kamenih dobah. In so ta bitja, še vedno,
zgolj sestavni delček okolja, Narave, delček, ki, natanko tako, kakor to srna
počne, skrbi (četudi ne zavedajoč se tega) za neka naravna ravnovesja, obenem
pa se tudi sam zmore spremeniti iz nabiralcev oziroma lovcev v plen, v hrano.
Povsod drugod, potemtakem na področju skorajda celotnega planeta, pa takšnega
načina obstajanja ni več, s tem pa tudi ni »vlog«, katere je Narava
porazdelila, in s tem tudi samega smisla obstajanja ni moč najti.
Nič na
tem svetu ni nastalo radi tega, da bi nastalo, da bi obstajalo, samo pri »pametnih«
je moč poslušati o tem, da obstajajo zato, da obstajajo, da je smisel življenja
v – živeti! Samo pri »pametnih«!
Koliko časa traja, da iz nagonske
pameti pride do – razuma?!
Eno
temeljnih spoznanj vede, imenovane biologija, je to, da je genska zasnovanost
tista, ki skrbi, da se značilnosti vrst ohranjajo! Pomeni, da se te vrste, in
njihovi pripadniki, vsebinsko gledano ne spreminjajo, po svojih izkazovanjih,
potemtakem po zmožnostih mišljenja in čustvovanja, ostajajo, iz roda v rod,
samim sebi »zvesti«, in se neka srna, krokodil, listna uš… od samega svojega »prihoda«
na ta planet, od takrat, ko je nastal/a kot delček neke vrste, pa do danes,
niti za malo ni spremenil/a, niti za malo! Res je, prilagodi se, sleherna
podoba živetja, spreminjanju okoliščin, pa se zmore nek mamut… zaradi nižje
rastočega rastja, kot je bilo poprej, telesno zmanjšati… zaradi toplejšega
podnebja ostati brez poraščenosti… in se spremeniti, razviti, v slona, a ta
slon se bo, v nedogled, izkazoval popolnoma enako, kot se je izkazoval njegov
daljni prednik, mamut. Popolnoma enako! Da, "bogokletno" trditev sem
tu zapisal, trditev, ki govori popolnoma drugače, kot govorijo trditve »strokovnjakov«,
tistih, ki »vedo«, da je mamut izumrl… a je »izumrl« natanko tako, kot so »izumrli«
naši predniki, ki so, dejansko, zgolj umrli, a pred tem svoje značilnosti v
svoje potomstvo prenesli. Ne, mamuti niso izumrli, so pa – umrli! Kakor umre
dobesedno vse, kar v nekih svojih posamičnostih, kadarkoli, obstaja.
Potemtakem,
če na zapisano vprašanje odgovorim – značilnosti, ki opredeljujejo vrsto kot
vrsto, in vse njene sestavne dele, vse posamičnosti, ki to vrsto tvorijo, se ne
spreminjajo v lastna nasprotja, zgolj prilagajanja, telesna, obstajajo, pa
zmorejo repi krneti, se zobje manjšati ali večati, krila kot nepotrebna
izkazovati, oči oslepeti… in podobno, nikakor pa se, nikoli, ne bo zgodilo, da
bi iz nekega mamuta nastalo bitje, ki se bo izkazovalo drugače, celo popolnoma
drugače, kot se je izkazoval mamut. Nikoli! In bi se radi tega dalo odgovor
zapisati na sledeč način: iz nagonskosti niti v neštetih »večnostih« ne more
nastati razumskost, ne-nagonskost!
Tudi,
če križaš, različni vrsti, ali, množina, različne vrste, do takšnih, vsebinskih
sprememb, ne boš dospel! Med omenjena temeljna spoznanja biologije namreč sodi
tudi spoznanje tega, da pri križanju različnih vrst vedno, neizogibno,
prevladajo, vsebinsko gledano – značilnosti nižje razvite vrste, vedno! Nižje
razvitost je namreč manj »zapletena«, gledano po njeni sestavi, opredeljenosti,
zaradi česar je tudi odpornejša na delovanje okolja, v smislu lastnega
nespreminjanja, pa – kadar boš nekemu vinu dodajal vodo, takrat nikoli ne smeš
pričakovati še boljšega, »večjega« vina, pač pa se bodo značilnosti vina
(z)manjšale, in bo to mešanje samo do tega pripeljalo, da bo voda postala vinu
podobnejša, vsaj od daleč, a nikoli ne bo postala vino! Potemtakem – iz nagonske
pameti NIKOLI ne zmore priti do razuma!!!
»Strokovnjaki«
so prepričani, da učenje gradi razum(nost). Bedarija, prvovrstna bedarija! Ko
bi bilo temu tako, bi, že zdavnaj, vsa bitja tega planeta bila razumska!
Učenje
sicer zmore, in je, biti razumu v pomoč pri njegovem delovanju (več kot nekih
podatkov poznaš, celoviteje zmoreš, v njih okviru, ugotavljati, presojati,
vedeti), obenem pa prav razum (miselna zmožnost kot taka) taista učenja gradi,
jih tvori (učne snovi, ki vedno, vsaka v svojem času, veljajo kot neke »absolutne
resnice«, podlegajo lastnemu spreminjanju, ki se izkazuje na podlagi novih
ugotovitev, spoznanj, poprej nedoseženih), nikakor pa nobeno učenje ne zmore
naravne zasnovanosti spreminjati! In mišljenjske zmožnosti (posledično tudi
zmožnosti čustvovanja, vrednotenja, načina obstajanja kot takega) so naravna
danost, so tista zadeva, s katero je Narava neko vrsto (in vse) opredelila, in
jo je opredelila za trajno, za vse čase obstajanja te (in vseh) vrste!
Koliko časa traja, preden iz
nagonske sebičnosti dospeš do razumske uvidevnosti, ne-sebičnosti?!
Že na
temelju poprej zapisanega je odgovor na dlani, a mu, kljub temu, nekaj besed
namenim…
Nagonski
boj za (lasten) obstanek v ospredje postavlja posamičnost (neko, konkretno, in
vse), potemtakem so nagoni v prvi vrsti usmerjeni v ohranitev lastnega, in ne živetja
neke druge posamičnosti!
Ne samo
v svetu uradno prepoznanih živali, tudi v svetu dvonoge populacije je, še
vedno, ponekod vsaj, to moč opazovati, in ugotavljati. Še nedolgo nazaj je tudi
na »naših tleh« veljalo, da se mora, tam, kjer hrane ni (bilo) v izobilju, najprej
najesti »gospodar«, ki potrebuje moč za delo… šele naknadno, za tisto, kar
ostane, pridejo na vrsto otroci in žena, kajti – če »gospodar« zaradi
oslabelosti umre, bo ogrožena cela njegova skupnost, če umre otrok… bodo
drugega »naredili«…
Res je,
tudi v svetu uradno prepoznanih živali se posamičnosti borijo za svoje mladiče,
takrat, ko jih branijo, vendar – v absolutni večini primerov branitelj mladičev
preneha z obrambo v istem trenutku, ko ugotovi, da je njegov boj nesmiseln, da
se močnejšemu nasprotniku (od sebe) zoperstavlja, da je poraz neizogiben, pa
bodisi mladiče prepusti v nemilost napadalcu, bodisi jih sam pobije, da ne bi
živi dospeli v doseg napadalca! In ubeži! Z drugimi besedami: v boju za
obstanek, v svetu, v katerem vladajo nagoni, je lastno življenje krepko
pomembnejše od življenja kogarkoli drugega, pa je neko (samo)žrtvovanje moč
ugotavljati samo toliko časa, kolikor se neke možnosti njegovega uspeha kažejo,
in niti trenutka dlje! In prevlada, zmaga sebičnost, potreba po lastnem
preživetju.
Kakopak,
so odstopanja, se zgodi, v nekih izjemnih primerih, da se zadeva drugače
izkaže, a se ob tem, drugačnem izkazovanju, kaže povprašati o tem kaj-je-narobe,
z neko posamičnostjo, ki se s to drugačnostjo izkazuje, da se obnaša popolnoma
drugače, v nasprotju z lastnimi opredelitvami?! Ni zmožna presoje, ugotavljanja
dejanskih stanj, okoliščin, ali pa se nek nagon v svojem pretiranem izkazovanju
v podobah obolelosti kaže (tudi v takšnem primeru ne obstaja zmožnost
ugotavljanja dejanskih stanj!), pa pride, denimo, tudi do tega, da volkulja
dvonogega mladiča »posvoji« (nemalo takšnih primerov so odkrili, denimo v
Indiji), da svinja mačjega, ali pasjega mladiča doji, da – levinja nebogljenega
mladiča antilope v svoje varstvo prevzame (resda nezmožna hraniti ga, obenem,
zaradi varovanja taiste antilope, nezmožna nahraniti samo sebe, pa, v končni
fazi, oba končata s svojima živetjema)… Da, in to vprašanje
kaj-je-(bilo)-narobe samo o tem govori, da takšna požrtvovalnost NI in ne more
biti običajnost, neko samoumevno izkazovanje, s katerim naj bi Narava za
ohranitev vrst skrbela!
Slehernika,
slednjo zadevo oziroma vsebino presojaj, ugotavljaj takrat, kadar se znajde v
sebi neljubih okoliščinah, je trditev, katero sem že ničkolikokrat zapisal, ne
takrat, kadar se povsem neogroženo (v vseh smislih) počuti, kajti šele takrat
boš lahko ugotovil komu/čemu daje prednost – samemu sebi ali nekomu/nečemu
drugemu! Potemtakem boš šele takrat ugotovil, ali je vodilo te posamičnosti sebičnost
(boj za – lasten – obstanek) ali uvidevnost, nasprotje sebičnosti!
Da, ob
tem zapisu se spomni tudi zapisa o (izjemno redkih) vojakih, ki so odklonili
ubijanje ujetnikov, čeprav so to odklonitev s svojimi življenji »plačali«!
Redki, izjemno redki so tisti, ki se tako izkažejo, večina, preprosto – uboga ukaze,
SEBE rešuje!
Lahko
učiš, nagonska bitja, potemtakem tudi človejake, v neko, vsaj tozadevno,
delitev, v neko »uvidevnost« (zgolj na prvi, izjemno površen pogled enako
dejanski uvidevnosti), a ko se sila prikaže, ko lastno ogroženost začutijo,
takrat bo, v trenutku, ta »uvidevnost«, ta uk pozabljen, takrat tisti »jaz«, in
samo »jaz« odločujoče nastopi! Pomeni, v podobi nedvoumno zapisanega odgovora:
NIKOLI nagonske sebičnosti ne boš naučil tega, da bi postala, da bi se
spremenila v razumsko uvidevnost!
Potemtakem
so, na osnovi vsega zapisanega, vsa blebetanja o graditvi nekega boljšega,
lepšega dvonogega sveta samo – navadna, zgolj z neumnostjo utemeljena
blebetanja! V času obilja, lastne sitosti, je moč (posamično) nezadovoljstvo
brzdati, mu preprečevati agresivno izkazovanje napram vsemu ostalemu, v času
pomanjkanja, v času lastne lakote (po marsičem, in vsem), se poskusi takšnega
obvladovanja izjalovijo! Povsem. Še huje – nagonska pamet zmore videti lastno
ogroženost tudi takrat, kadar le-ta sploh (še) ne obstaja, tudi v podobah, ki
so daleč od tega, da bi jo ogrožale (obenem pa obstajajo podobe, ki jo dejansko
ogrožajo), pa se zmore neka mentalna beda podati tudi tisoče kilometrov daleč v
boj (v pobijanje) svojih TOZADEVNIH ogroževalcev, in se poda iz okolja, v
katerem jo tisti, s katerimi dejansko, iz dneva v dan, živi, ogrožajo… v
podobah neke, na primer, socialne ogroženosti (bojda v »zibelki demokracije« ni
redkost to, da moraš za nek resnejši zdravniški poseg vzeti posojilo, da se
moraš do vratu zadolžiti, za to, da si nek cenen brlog omisliš… bojda ni
redkost, da se, ogrožen spričo lastnega nezadovoljstva rediš-kot-pujs, hraneč
se z okusno začinjenim »odpadom«, mašeč lastno nezadovoljstvo – tudi – s hrano,
da je malodane povsem »normalno« to, da k terapevtu svoje psihične težave nosiš…)…
Ja, pri
nagonskih je vrag, tudi s tem, ker – vedno se bo našel nek boljši, katerega boš
hotel premagati, ga preseči (bog-ne-daj da bi z lastnimi zmožnostmi tekmovali,
jih, šele in izključno na ta način, ugotavljali!), vedno se bo našel nekdo, ki
bo imel več, kot imaš sam, vedno se bo našel tisti nekaj, zaradi katerega
nikoli tvoje goltavosti, nekega neumnega stremljenja ne bo konec, nezmožnemu v
samem sebi najti določene vsebine, s pomočjo katerih in iz katerih bi sebi (in
ostalim) boljše gradil! Tudi moja Tisa rada iz Tarove posode žre (čeprav ima v
svoji popolnoma enako hrano), in obratno…
Kar
nekajkrat sem v šali, ki pa sila resno o konkretnem govori, dejal, da sem v
času tovarišev (s)poznal več gospa in gospodov, kot jih zmorem (s)poznati
danes, v času »gospa« in »gospodov«! In je to povsem res!
In
nenehno trdim, to, da nagoni dobesedno uničijo, razvrednotijo popolnoma vse,
kar se jim v rokah znajde, tudi pojmovanja, posledično besede, kajti – nekoč je
bil gospod nekdo, ki se je z lastno omikanostjo in olikanostjo izkazoval (morda
je tudi po vprašanju premoženja izstopal iz povprečja), danes je »gospod«
dobesedno vsak kmetavzar, ki se niti obnašati ne zna drugače, kot kmetavzar,
kaj šele, da bi mu iz ust karkoli v umnosti uporabnega prišlo! Ja, »napredek« »demokratizacija«…
kadar govedu kravate krog vratov zavežeš, in svinjam biserne (resda iz »umetnih«
biserov narejene) ogrlice natakneš…
Bojda
obleka-naredi-človeka, bi se strinjala tudi opica, kateri v nekem cirkusu hlače
in suknjič, pa še klobuček in »metuljčka« namenijo!
Proti
Naravi se ne da boriti, vsaj ne v smislu, da si jo boš podredil, da bo tebe
ubogala! In Narave ne zmoreš, in je nikoli ne boš zmogel, obvladovati na način,
da ji boš zakonitosti, in njene osnovne opredelitve spreminjal, in spremenil!
Nasprotno, sleherni tak poskus se konča tragično, Narava odgovori, se, začasno,
v neko drugo, drugačno svojo podobo umakne, in s tem tebe v svojo nemilost
postavi, in na hude preizkušnje! Tistih najhujših še nismo imeli »sreče«
spoznati, ko jih bomo, bo prepozno!
Koliko
časa traja, da iz nečesa njegovo nasprotje narediš???!!!
V
neskončnost lahko poskušaš, ne vedoč niti povsem preproste zadeve, konkretno
tega, da nič ne more biti samemu sebi nasprotujoče, da ne more biti lastno
zanikanje, negacija… ne vedoč niti tega, da mogočna Narava prav z ohranjanjem
istosti (skozi generacije) svoje zasnove, svoje vrste ohranja, v bistvu, s tem,
samo sebe. In mamut bo vedno ostal mamut, pa čeprav v podobah današnjih slonov…
in krokodil bo vedno ostal krokodil, pa čeprav mu ponekod aligator pravijo… in
opica bo vedno ostala opica, tudi takrat, kadar se bo za volanom »prostoročno«
prek »pametnega« telefona pogovarjala.
Iz
nagonskosti NIKOLI razumskosti ne boš naredil (obratno je možno, sleherna težja
psihična okvara, ali duševna bolezen, poskrbi za to!), nikoli iz krave, pa
čeprav bo sedlo imela, »lipicanca«, nikoli – iz kmetavzarja gospoda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar