Ni potrebno verjeti, če že razumeti ne zmoreš…

»Ni vse tako, kot se kaže,« vedo povedati tisti, ki zgolj na temelju videnega svet ugotavljajo.

 

Njim je tisto, kar s čutili zaznavajo, končna resnica, razumu je zgolj izhodišče dospetja do resnice.

 

(Raz)umu je dana tudi »pamet«, ne nazadnje je (raz)um seštevek »pameti« in abstraktnega mišljenja. »Pamet« premore le samo sebe, in se kaže kot popolno nasprotje (raz)uma, kot ne-um(nost).

 

Med vsemi njimi, ki (vsakdo) »po svoje« vidijo svet, ni moč dejstev kot dejstev ugotavljati, kajti – vsakdo »po svoje« vidi, »po svoje« ugotavlja in »po svoje« - »ve«. In je to »vedenje« v podobah verovanja, in predvsem v podobah naučenosti, pridresiranosti, pa kljub temu, da govorijo o nekem vsakdo-ima-svoj-okus, vsi »vedo« o cankarjih, ki so največji, in to »vedo« zgolj radi tega, ker so jih tako naučili, ker tudi ko bi brali, verodostojnih primerjav zmožni niso, kaj šele verodostojnih ugotovitev.

 

So miselna in čustvena beda, beda v tem smislu, da ne presegajo mišljenjskih in čustvenih zmožnosti živalskega sveta, v katerem tudi je enostavno mišljenje alias pamet edina podoba mišljenja, in v katerem je sebičnost, v okviru boja za obstanek, edina dejanska osnova čustvovanja.

 

Tudi v živalskem svetu je moč najti izjeme, in videti, kako se žival za nekoga/nekaj drugega žrtvuje, a so te izjeme posledica nezmožnosti ugotavljanja posledic, in podkrepljene z nevsakdanjo, neobičajno močjo nagona. Pri človeku je moč žrtvovanje-samega-sebe za tisti nekaj-več-od-mene doživeti ob sočasnem zavedanju posledic, in temelječ na razumski odločitvi, ne na nagonih.

 

Edina vsebinska zadeva, ki človeka ločuje od živali, je razum. In samo pri dveh odstotkih celotne dvonoge populacije obstaja zmožnost abstraktnega mišljenja kot sestavnega dela, predpogoja razuma!

 

Tisočletja so gledali kotaleče se kamne, skale, in so videli samo, in izključno – kotaleče se kamne, skale. Zmožnost abstraktnega mišljenja, obstoječa pri posameznikih, je pripeljala do tega, da so, ti posamezniki, v kotalečih se kamnih in skalah videli tudi – kolo!

 

Ko bi bil svet dvonogih sestavljen iz razumskih bitij, bi ne prevladovala – neumnost!

 

Žaba je žabi samoumevna, neumnost neumnosti. In tako žabi, kakor neumnosti, je vse, kar je drugačno, neobičajno, čudno, »nenormalno«.

 

Samo um zmore biti močnejši od okoliščin, dočim jih sleherna pamet zmore samo razkrajati, in jim, v končni fazi, podleči.