Otroci in - otroci...

Nikoli ne bi vsakemu otroku buci-buc pravil, obstajajo pa otroci, v katerih nebo vidim. Redki so, preredki, da bi jih smeli, kakor ostale, z »otroci« imenovati.

 

Ni res, da so vsakemu otroku širne možnosti dane, večini so v neskončnost omejene.

 

Kadar v otroku obstaja, česar ni v odraslih, mu bodo to pobili.

 

Otrokova svojevoljnost je zametek iskanja poti, in razlog, da ga za neubogljivost kaznujejo.

 

Grozljivo je, kadar v otroku vidiš odraslega, presenetljivo, kadar v odraslem vidiš otroka.

 

Večinoma so otroci nadaljevanje njihovih staršev, ne zmorejo biti začetek samih sebe.

 

Večina otrok brez kalupov ni zmožna odraslosti živeti, manjšino v teh kalupih pobijajo.

 

Namesto vprašanja »koliko otrok imaš«, bi bilo pravilneje povprašati »koliko kopij same/ga sebe si ustvaril/a«.

 

Ko bi večinski otroci zares presegali svoje starše, bi bila neumnost že davno preteklost.

 

Večinska »vzgoja« je enaka »vzgoji«, s katero vsaka žival svoje značilnosti prenaša iz roda v rod.

 

Kadar vzgajaš, ne oblikuješ v sebi enakega, pač pa svojskost podpiraš.

 

Redki so otroci z uvidevnostjo rojeni, večino sebičnost od malega »krasi«.

 

Pri večini otrok začne domišljija usihati, ko se s praktičnim življenjem srečajo, pri manjšini se takrat začne krepiti.

 

Pri otroku hitro ugotoviš ali je otrok upa, ali zgolj mladič, ki bo v odraslost zrasel.

 

Rad imam vse otroke tega sveta, v vseh mladičih pa samo njegov propad vidim.