Resnica
zmore samo lažnivce ogrožati, njihova laganja, njihove neresnice, ničesar
drugega. Še več, resnica je edina pot, ki zmore nepravilnostim do konca seči,
edina pot, ki zmore težavam njih osnove ugotoviti, in jih odpraviti…
Prepričanja,
obča, praviloma na neresnici temelječa, se resnici zoperstavljajo! Ne zmorejo
drugače, kajti – prepričanja so tista zadeva, na kateri temelji sleherno
obstajanje, na temelju prepričanj je mišljenje usmerjeno, so čustvovanja
oblikovana, potemtakem tudi ravnanja prepričanjem sledijo. In moraš biti »malček«
več, kot samo »pameten«, da se tega zavedaš, in še nekoliko več, da se samega
sebe zaveš, lastne napačnosti, in da do želje po njeni odpravi dospeš…
Okolje,
tudi tako imenovano družbeno okolje…
Nagonski
se okoliščinam prilagajajo, pomeni, da je okolje njih vodilo, da se bodo
izkazovali natanko tako, kakor menijo, da okolje od njih pričakuje, celo
zahteva. Nimajo neke druge možnosti.
Razumu
je dana zmožnost spreminjanja okoliščin, pa se ne zmore vedno, celo večinoma
ne, izkazovati kot njihov prijatelj. Nasprotno…
In,
vidiš, pri tem velike težave nastanejo, veliki problemi, do katerih večinoma,
celo praviloma bi lahko zapisal, nikdar niti dospeti ni moč, kaj šele reševati
jih!
Tudi
razumsko zasnovani posamezniki odraščajo znotraj konkretnih nekih okolij. Le-ta
so drugo drugemu identična, povsem. Z malenkostnimi razlikami, z nekimi
niansami, ki tozadevne različnosti izključno v istosti potrjujejo.
Okolje,
že od malega, »vzgaja«, že mlado, nebogljeno drevesce sili, da raste tako, in
izključno tako, kot okolje od njega terja. Druge mu ni, če želi biti v okolju
sprejeto, postati njegov del…
Mišljenjski
kalupi, in, posledično, vsi ostali, da, prav kalupi, v podobah neštetih
prepričanj, so tisti, ki… nagonskim pot trasirajo, da se vsaj kot delno
ne-izgubljeni zmorejo izkazovati, razumske pa dobesedno ubijajo, s tem, ko
razumu, zmožnosti razumevanja, sprva preprečujejo živeti, nato pa, v končni
fazi, to zmožnost tudi pobijejo! In iz razumsko zastavljenega spočnejo bitje,
ki bo malodane popolno enako razmišljalo, čustvovalo, vrednotilo, ravnalo, kot
to počne okolje, nagonsko!
Da, na
tak način nastajajo psihične težave, ki, zlahka, s časom, tudi v fizične
prerastejo. Na tak način nastaja kopica nekih bitij, ki sicer delujejo kot
živa, dihajo, hodijo naokoli, počnejo tisto, kar, pač, počnejo, dejansko pa so –
mrliči, v svojih živih telesih! Ne smejo, celo ne zmorejo živeti tako, kot bi
morali, da bi svoji zasnovanosti sledili…
Zadeva je
sicer, vsaj načeloma, odpravljiva… v kolikor imaš takšno »srečo«, da se zaveš
lastnega bremena… da zbereš dovolj moči, potrebne za lastno, in ponovno,
zgraditev, v drugačnosti izkazovano… da imaš nekoga, ki ti bo znal, in hotel,
odpraviti tvoje »živo mrlištvo«. In, da, na to ne smem pozabiti – v kolikor
z zadostno količino denarja razpolagaš,
da temu nekomu, ki v absolutni večini primerov takšno pomoč za denar izkazuje,
ker od svojega dela, pač, živi, plačaš, za lastno ozdravitev. In to nemalo
denarja… ko bi, na primer, lastno tovrstno pomoč, pred desetletjem izkazovano,
in izkazano, v denarju izrazil, potem – pol milijona evrov, za več kot pet
tisoč ur garanja! Za petnajst mesecev dela, katero naj bi bilo sicer, vsaj
približno in »za silo«, po strokovnih ocenah, opravljeno v času petih do sedmih
let…
Mimogrede
– kadar na dolgi rok odpravljaš težave… kadar ta, kateremu pomagaš, v
nespremenjenih okoliščinah živi, se z nespremenjenimi težavami sooča… takrat mu
zgolj »odpravljaš«, takrat ga zmoreš, v najboljšem primeru, zgolj naučiti tega,
da z obstoječimi, svojimi, težavami preživi… in ga nikakor ne boš ozdravil!
Nikoli.
Obstajajo
številne podobe »reševanja« psihičnih težav, obstajajo številni »terapevti«… na
drugi strani obstajajo posamezniki, ki dejansko vedo, in si prizadevajo,
zaenkrat popolnoma neuspešno, za to, da bi tem silnim »terapevtom« - odvzeli
licence, dovoljenja za opravljanje dela, s katerim se, bojda, ukvarjajo. Čemu?
Preprosto…
Kadar
imaš zlomljeno nogo, ob tem bolečine čutiš, takrat te nobeno učenje o
hoji-z-zlomljeno nogo, nobeno presajanje lončnic, nobeno ukvarjanje s
katerokoli ljubo ti dejavnostjo, nobeno miganje-z-očmi, in številna druga »šara«,
ne ozdravi, pač pa ti utegne zgolj misli preusmeriti, od bolečine, denimo, k
tistemu, kar v nekem trenutku počneš, in ti veselje vzbuja, pomeni, da te
utegne zgolj za neka trenutna, »tekoča« obdobja razbremeniti, navidezno vsaj,
dočim… težave ostajajo, tudi takrat, ko se z nečim drugim ukvarjaš, in ti to
drugo ne povzroča veselja, predvsem pa… da, s časom se bo zlom zacelil, in se
boš tudi naučil s skrivljeno nogo hoditi, le da ta noga nikoli več ne bo tako
uporabna, kot je bila poprej!
In
popolnoma enako, »samo« nekoliko bolj zapleteno, in težje, je na področju
psihe. Celo toliko težje, da te utegne psihično stanje pripeljati do trajnih
težav, fizičnih, nemajhnih, celo do tega, da se, vse bolj nabrano,
nezadovoljstvo odloči – prekiniti, nasilno, lastno obstajanje, živetje!
Ko ne
bi spoznal, izkusil, bi, morda, tudi sam dvomil v moč prepričanj, v to, da
zmorejo dobesedno uničiti neko življenje… posledično tudi v to, da je moč z
odpravo napačnih prepričanj, in z dospetjem do pravilnih, dejanskosti
ustreznih, taistemu življenju povrniti moč, mu poroditi krila, mu sploh
dopustiti to, da – živi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar