Spod biča

Pod strop se dim vali,

in v misel čas odteka,

da v njej se razprši,

kot v morju neka reka.

 

Povsod sledi temine,

le redek žarek bled,

vztrajaš zgolj da mine,

da v nič izgine sled.

 

Valovi so besneči,

žge veter v obraz,

se tu in tam posreči

da sreča sme v poraz.

 

Razgrinjajo se trave,

drevo se pne v nebo…

Neprave so širjave,

ki vabijo oko.

 

Le krog, od nič do niča,

in čas, ki ni mu mar.

Človeku gre spod biča

ta svet laži, utvar.