»Pismene«
zelo moti način mojega zapisovanja, denimo (pre/po)gosta, po njihovem, uporaba
vejic, pa moje fonetično zapisovanje…
»Vedeže«
nasploh moti, to, da, nasploh zapisujem, kajti oni že »vedo«, o tem, kar pišem…
Ne vem,
priznam, kaj naj s samim seboj naredim! Saj bi se sramoval, groznega samega
sebe, a ne pridem do tega! In bi se pogreznil, nekam globoko, med te »pismene«
in »vedoče«, da me zaznati ne bi bilo, ko… ko ne bi obstajala tudi neka druga,
sicer majhna, a kljub temu, možnost…
Za
razliko od »pismenih« nisem zgolj uporabnik jezika, pač pa ga skušam, že
približno pol stoletja, tudi tvoriti, obenem pa…
Ja,
obenem pa mi spomin še deluje, še vedno, in – pomnim, da obstaja neka pravica
avtorja, da z razmeščanjem ločil posamezne dele besedil izpostavlja… pa če to
bralci, tudi lektorji, razumejo, ali pa ne.
In se
zelo »nagibam« k načelu srbskega nekega Vuka, Karadžića, ki je s svojim »piši
kao što govoriš« tudi mene, očitno, dosegel, in se »nagibam« zaradi povsem
preprostega dejstva, ki pravi, da – ima slovenski jezik vse znake, črke, s
katerimi zmore, na ustrezen način, določene glasove izražati, pa, denimo, ne
potrebuje tistega »sch« za to, da bi »š« zapisal… vsaj takrat, kadar slovensko
pišeš tistemu, ki bo slovensko tudi bral… (op. p., in mimogrede: v Dojčlandu
bi, na primer, moje ime zapisovali v podobi Urosch Woschniak, da bi ga
Dojčlandci imeli po dojčlandsko razumeti… čemu obratno ne bi smelo?!)
Glede »vedežev«
pa se s še nekoliko bolj preprostim dejstvom (po)tolažim – to, o čemer pišem,
sem spoznal tudi v praksi, ne zgolj v teoriji, dočim ga oni ne v prvem, ne v
drugem niso. Tako da…
Ja, ne
bom več razmišljal o tem, kaj naj naredim, s samim seboj, kajti, očitno, sem,
po določenih vprašanjih, nepopravljiv, pa mi ostane samo upanje, v to, da – bodo
moje zapise brali tisti, ki bodo o vsebini vedeli, jo, morda, vsaj od daleč,
tudi razumeli, ne da bi iskali, kje se bodo na ovitku, v formi, ob nepomembnostih
spotikali!
Ni komentarjev:
Objavite komentar