»Mislim, torej sem«…

Nekoč je neka posamičnost, pripadajoča občemu, večinskemu delu, »pametnim«, skušala, z menoj, obravnavati v naslovu zapisano misel, Dekarovo…

 

Ni dobro, kadar se »pamet« z razmišljanjem ubada, vsaj o določenih, njej nerazumljivih zadevah, in je še bolj slabo, takrat, kadar ta svoja »razmišljanja« izkaže v podobah besed, kajti – dokler je tiho, do takrat se vsaj ne izkazuje z neumnostjo!

 

In sploh ni dobro, kadar ta »pamet« dospe celo do akademskih naslovov, pa s področij nekih predavateljev polemizira z Dekarom, ter dokazuje, da je mislec napačno ugotovil…

 

Kakorkoli že, ta posamičnost je skušala negirati pravilnost Dekarove trditve s svojim »In ko ne mislim, takrat – me ni?!«

 

Celo enciklopedijo lahko znaš »na pamet«, a ti to prav nič ne bo pomagalo, kadar ne razumeš lastnega »znanja«…

 

Kot prvo – možgani so tako zasnovani, tako narejeni, da delujejo dobesedno vsak trenutek lastnega obstajanja, delovanja, od takrat, ko se v svoji oblikovanosti zaženejo, do takrat, ko »umrejo«. Potemtakem – tudi takrat, ko ti »veš«, da o ničemer ne razmišljaš, tvoji možgani »meljejo«, delujejo, obravnavajo, pomeni, da – mislijo. In to počnejo tudi takrat, ko »ti« počivaš, spiš…

Potemtakem – da, dokler možgani delujejo (četudi tako, da se, skozi usta, z neumnostjo izkazujejo!), do takrat si… ko »umrejo« te ni več, ostanejo samo tvoji »posmrtni ostanki«…

Potemtakem je imel Dekar, tudi na temelju tega, povsem preprostega (domnevam, da tudi razumljivega) dejstva – prav! Obenem pa…

 

Ne kaže ničesar zgolj neposredno »razumevati«, tudi (pre)branega ne, kajti – besede, njih pomen, na različne načine dojemamo, ali zgolj »dojemamo«, pa bi bilo bolje, morda celo razumljiveje, ko bi Dekar svojo ugotovitev z nekoliko več besedami izkazal, in bi zapisal: RAZUMSKO mislim, torej sem RAZUMSKO BITJE, ČLOVEK!

Samo na tak način je namreč moč pravilno mislečevo ugotovitev razumeti, glede na to, da – je tudi on vedel o tem, da mislijo tudi živali, da NAJ bi mislili vsi, kar jih krog sebe videva, čeprav – ko bi se mu (RAZUMSKO) mišljenje zdelo kot nekaj običajnega, samoumevnega, vsem danega, potem ga, zagotovo, ne bi izpostavljal v podobi EDINEGA temelja, na osnovi katerega je moč govoriti o človeku, razumskem bitju (kar je Dekar, zanesljivo, bil… v nasprotnem bi tudi on »razmišljal« v stilu in-ko-ne-mislim-takrat-me-ni)!