Avtomobila
včeraj ni pripeljal. Očitno je okvara nekoliko zahtevnejša, od pričakovane.
Pomeni, da bo »zahtevnejši« tudi račun. Ne dovolim mislim, da se krog njega
zapletajo, vsaj zaenkrat ne. Kakršen bo, takšen bo, obveznost bo potrebno
poravnati. Tolažim se s tem, da bo potem, kasneje, vsaj po določenem vprašanju,
z avtomobilom nekaj časa mir. Čeprav se zavedam, da je že v letih, in to
krepko, in bo miru iz leta v leto manj…
Potrošno
blago. Avto, vse, iz česar je sestavljen. Nobene resnejše pritožbe čezenj si ne
morem dovoliti. Kupil sem rabljeno vozilo, in v vseh letih mi je kupnino že
zdavnaj povrnilo. »Srečo« sem imel, s svojo Astrid, in še nekaj let, čim več,
nanjo računam. Na registrski tablici sta namreč dve črki, poleg tistih, ki kraj
registracije označujeta, ZN. Zadnji nakup…
Na
telesu ji ničesar ni očitati, pločevina je zdrava. Tudi v utrobi se neka »bolezen«,
doslej vsaj, ne razkriva. Kupil sem jo z že obnovljenim motorjem, za seboj je
imela skorajda dvesto tisoč kilometrov. In mi je pri roki, zvesto, vdano, že,
če se ne motim, deveto leto. In mi ni nek »običajen pleh«, in mi ni neko »sredstvo
postavljanja pred drugimi«, ne, drugače jo čutim, to svojo Astrid, pa – tudi,
če bi se čudež zgodil, in bi mi »z neba« denar v roke »padel«, je ne bi menjal.
Že tako in tako je vsepovsod obilje nekih (za)menjav, v katerih zlahka
obstoječe zavržejo, ker jih novo mika, boljše, večje, dražje. V Astrid pa ni
samo neka kovina, in plastika, in neke žice, daleč od tega, v njej je tudi, pa
naj se to še tako čudno sliši, del mene, nekega mojega čustvovanja,
zadovoljstva z njo, in ob njej… pa se nemalokrat zgodi, ko sedem vanjo, da se
na pot podava, da »jo« prek volana pobožam in izustim nek
pridna-punca-si-Astrid…
Potrošno
blago. Ja, ves svet je potrošno blago, s tem, da zmore svet samega sebe, v
svoji materialni danosti, obnavljati, iz razpadlega novo zgraditi, jaz pa, denimo,
tega ne znam, s seboj (s)početi, in, resnici na ljubo – tudi, ko bi mi bila
dana možnost, za to, da bi se obnovil, ter znova zastavil neko svoje
obstajanje, bi »hvala lepa, vendar ne« izustil!
Dovolj
mi je dozdajšnjih težav, prevečkrat so žarnice popustile, da bi lučem neka
upanja vzbujal, prevečkrat se je baterija zašibila, da bi me mikalo z novimi
močmi polniti jo, in na ohišju je vedno več nekih raz, vdolbin, zmečkanin, pa
ga ne bi v nedogled nekemu trnju, kamenju izpostavljal…
Ja,
razmišljam o tem, koliko časa še bo Astrid zdržala, in stiskam pesti, da bi
vsaj še osem, deset let, do svojega petindvajsetega, sedemindvajsetega leta…
pri čemer nobenega jamstva nimam za to, da – bom tudi sam toliko časa zdržal.
Meni ni serviserja, ni mi neke »generalke«, in, odkrito, prevečkrat sem se že
pobiral, prevečkrat na novo zastavljal, da bi se mi še ljubilo. Astrid zmorejo
poti nekam v »novo« popeljati, mene zgolj v tisto, kar sem že spoznal, in v tem
ničesar ni, kar bi me vleklo.
Pomislil
sem, za nekaj trenutkov, na nekaj, o čemer mi je Oliver povedal. Prek spleta je
namreč radovednost pasel, in videl podobo neke jahte, dovolj velike, da je v
svojem podpalubju nosila bazen. Si predstavljaš to neumnost, »človeško«, bazen
prevaža v sebi, hkrati pa se nahaja v velikem »bazenu«…
Dragi
moj Oliver, zlahka si predstavljam, ne samo to, tudi poznam, to neumnost, in
njena ravnanja. Tako je, pač, tam, kjer v sebi omembe vrednega nimaš, pa se
moraš s tistim izven sebe, s tistim, kar imaš v lasti, bahati, se, v očeh sebi
enakih, s taistim na višji klin neke »vrednostne lestvice« razvrščati, čeprav…
kljub vsemu, materialnemu, s čemer razpolagaš, še vedno ostajaš običajna,
omembe nevredna praznina, le da imaš, v svojih rokah, tisto, pač, kar imaš…
Preden
sem zastavil s pisanjem teh vrstic, se mi je, na spletu, v pogled ponudila neka
slika. Na njej so upodobljeni morje, rjavica, zemlja, brez ene same travne
bilke, in cvetoč oleander. In avtor je sliko poimenoval z Življenje…
Oleander.
Rastel sem ob njih. Starša sta, cela večnost je tega, nekoč kupila staro kmečko
hišo, na Obali, kamnito, z meter debelimi zidovi, ki so prijeten hlad vzbujali,
sredi največjih vročin. Kasneje sem to hišo jaz dobil, in me je vlekla, da bi v
njej zastavil vse svoje živetje, vendar okoliščine, neka dejstva, temu niso
bila naklonjena, pa sem jo prodal, da sem stanovanjsko vprašanje rešil…
Ja,
oleander, očem mikavna, lepa zadeva. Roza, bele barve, višnjeve… v različnih podobah
cvetovi krasijo dneve, ko o nekem živetju, ne življenju, govorijo, vendar – ne glede
na to, kako, s čem se očem kažejo, pripovedujejo tudi drugačne zgodbe. V davnih
časih so namreč iz oleandrov čaj kuhali, takrat, kadar so nekoga hoteli
zastrupiti, ga ubiti, potemtakem – ni vse »življenje«, kar se očem kaže v nekih
svojih cvetočih podobah, marsikaj zna tudi o smrti govoriti…
Dete se
je, menda, čebljavo, navihano zbudilo. Temperatura jo daje, prehlad, in včeraj
je bila »pobita«, pa upam, da ji danes volja ne skrene v napačni smeri. Naj
uživa, naj se dnevom razdaja, čim bolj, čim več, s svojo nezaustavljivostjo,
svojevoljo, trmico, s svojim, meni tako milozvočnim, glaskom, smehom. Ne bo
dolgo, predolgo zagotovo ne, ko se bo morala boriti, za vsak hipec, v katerem
bo smela svoji čisti, mili, topli dušici leteti pustiti. Da vsaj za nekaj
kratkega časa dospe do neba, do sonca, do zvezd… iz blata, na katero je
obsojena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar