Ni upov
mi novih, ni želje želeti,
preveč je
bilo, preko glave, vsega,
kar
kdaj je zapelo, se šlo je izpeti,
in vem
kaj pomeni, ko padeš z neba…
Ko
svečo prižigaš, v gorenju se daje,
srce pa
spreminja v pepel se, v prah,
odteka
ji radost, nalahno, kapljaje,
da bi
se razlila nekje pri nogah…
Ni upov
mi novih, čemu bi rojeval,
poprejšnji
iztekli so vsi se v zaman,
v
dajanju za hipec nikdar ne okleval,
da štel
pekočine premnogih bi ran…
Čim
manj naj bo novo, čim manj v iskre dano,
prehitro
pogoltne jih hladna tema,
le
redko iskreno, zvečine zlagano,
ni
kril, za letenje, kjer vleče do dna…
Ni upov
mi novih, ni želje želeti,
izžete oči
so, in trudno srce,
v
daljah svetleči prav vsi so obeti,
a kaj,
ko v dlaneh se, prav zlahka, tope…
Ni komentarjev:
Objavite komentar