Vsakdo
mora luč imeti, jutro in nebo.
Če ne
veš za kaj živeti, bo v zaman pošlo.
Luč, da
pot v korak pokaže, in spotike šteje,
jutro,
da rodi se sonce, da, vsaj malo, greje…
Zvezde…
vrh neba razpete kažejo širjave.
Le
širjava zna razkriti vrednosti neprave.
Moje
zvezde, štiri zvezde, v dalji ves moj svet,
v sebi
nosim, in med njimi sem, do dna, razpet…
Niso na
dosegu roke, da objem bi grele.
Voljo
pijejo mi tožne, zbujajo vesele.
Njih so
pota na nebesa, moja k tlom pribita,
vsa radost
na širnem svetu, moja, v njih je skrita…
Štiri
zvezde, zlate, mile, tožnost mi in sreča.
Radi
njih še zmorem stati, ko se tema veča.
Gledam
jih prek dneva, v sebi, čutim prek noči,
so edino,
kar v življenju se mi vredno zdi…
Sem
porajal jim imena preden so se stkale.
Štel
sem jim korake prve, negotove, male.
Z njimi
sem nebo osvajal, jih spodbujal v krila,
da bi
me, v mislih, z dalje, danes še nosila…
Bi v
dlaneh vso pot jim čuval mnoge kančke sreče.
Bi v
oči se jim potapljal, čiste, in svetleče.
Vendar –
pot ne prizanaša, ni mi več neba,
pa mi
vsaka zvezda moja svojega ščep da…
Vsakdo
mora luč imeti, jutro in nebo.
Luč mi
z zvezd sijaja sveti, da ni pretemno.
Jutro
njih korak prebuja, da mi je čakati.
Bi brez
njih neba širjave več ne smel poznati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar