Dan mi
je luksuz, velik luksuz – smem se posmehovati samemu sebi! To marsikdaj počnem,
takrat, kadar se odločim, da kletvic drugim ne bom namenjal. Četudi si jih
zaslužijo, še česa hujšega.
Prepričan
sem, da tisto, čemur pravimo vest, zna mleti. Ne vedno, in ne povsod, a zna, in
četudi se tega ne zavedamo, kljub temu melje. In nezadovoljstvo poraja, takšno,
kakršnega ni moč odpraviti. Celo ko bi neka odpuščanja doživelo, bi občutek
krivde moral o(b)stati, in žreti.
Sam sem
se odločil, da tistim, ki so mi svinjali in zasvinjali, ne dajem odpustkov! Bi
z njimi povrnil vse tisto, kar so potolkli, uničili?! Bi, mogoče, povrnil nek
čas, katerega bi lahko, jaz, drugače preživel, v nekem zadovoljstvu, ko
določenih ravnanj ne bi doživljal?! Tudi meni namreč teče, ta čas, tudi jaz ga
ne morem ne zaustavljati, ne nadomeščati, ne, tudi kadar mi je vse sesuto,
uničeno, mi čas teče. A bi tudi jaz rad, tako kot vsi ostali, da bi mi vsaj v
lepšem tekel, če že v lepem ne more!
Čemu pa
bi odpustke delil?! Osebno nikomur, nikoli, nisem svinjal, in tudi, ko sem
napako naredil, povsem nehote, in videl, da sem z njo prizadel, sem hitel
popravljati. Obenem pa teh napak samemu sebi do današnjega nikoli nisem
odpuščal, jim skozi prste gledal. In četudi sem neke odpustke zabeležil, samemu
sebi ne zmorem teh napak oprostiti. Čemu, za vraga, pa bi jih komurkoli, zlasti
takšnim, katerim sem razlagal o tem, kaj počnejo, in kakšne posledice
porajajo?!
Gledaš
lastno ugodje? Prav, glej. Smem, potemtakem, tudi jaz tako početi, pa – tako,
kot tebi ni mar, glede tega, kaj z lastnim ugodjem meni narediš, čemu bi meni
bilo mar zate, za to, kaj jaz s svojim načinom naredim tebi?! En sam razlog bi
želel poznati, enega samega.
Ne,
hinavcev od nekdaj ne maram. Poleg lažnivcev in vseh ostalih podob sprijenosti,
seveda. Nikoli jih nisem trpel, nikoli jih tudi ne bom. Pa – če ravnaš, takrat,
ko ti prija, kakor ti prija, in ti je tako dano ravnati, in ti je samoumevno,
čemu bi se jaz s teboj obremenjeval, takrat, ko tega več ne moreš početi, ker
se ti je nekaj zgodilo, pa te »kesanje« pograbi, da spremeniš povsem svojo
podobo… do prve naslednje priložnosti, seveda, samo za toliko časa?!
Da, dan
mi je marsikateri luksuz. Ta, da v obraz povem. Ta, da se nikomur ne klanjam.
Ta, da zmorem zavrniti zavrnitve potrebno. Ta, da zmorem tudi prezreti, če si
prezira zasluži. Marsikak luksuz mi je dan, in nikomur, zaradi ničesar, ne
rabim v-rit-lesti! In tudi v svojo nikomur ne pustim.
Ja,
tudi samozasmehovanje sodi med te, moje luksuze. Čemu si ne bi tega dovolil, ko
pa me je že raznorazno smetje skušalo s seboj onečediti, lažnivec v sebi
enakega spremeniti, sprijenec o meni sprijenem ugotavljati?! Bentiš, čemu tudi
jaz ne bi smel na svoj račun, ko pa marsikateremu govnu to zlahka gre od rok!?
Narobe,
ker besedo govno uporabljam?! Ja, res je, je narobe, a kaj morem, hujše,
ustreznejše ne poznam… za nemoralne, sebične, sprevržene podobe. Ne poznam. Ko
bi jo, zagotavljam, bi govna sploh omenjal ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar