Zjutraj,
danes, sem, povsem slučajno, ko sem nek zapis »lepil« na splet, ugotovil, da se
že pred šesto uro, jutranjo, ob mojih zapisih pojavijo neki bralci. In to ne iz
»večernega« drugega dela sveta, pač pa »domači«, iz Dežele, tako mi vsaj
register obiska pripoveduje. Pomeni, da obstajajo neki, ki zmorejo svoj dan
zastaviti z – branjem mojega pisanja…
Ne bom
izustil, niti slučajno, da mi je ta ugotovitev nepomembna.
Res je,
nikoli se nisem ravnal po besedah drugih, razen po tistih, kakopak, za katere
sem sam prosil. A tudi po teh ne vedno. Denimo…
Ko sem
dragega mi Toneta Pavčka prosil za mnenje o neki moji zbirki pesmi, namenjeni
otrokom, se je zares potrudil in mi to svoje mnenje v dokaj obsežni podobi
razkril. Tisto, za kar sem ugotovil, da ima prav, sem tudi upošteval, z dvema
njegovima pripombama pa se nisem mogel strinjati, in sem mu tudi povedal, da ju
ne morem, pravzaprav, da ju ne bom upošteval, vendar…
Ne, ne,
ni mi tega zameril, nikakor, nasprotno – ko sem mu, po izidu knjige, v zahvalo,
poslal izvod, sem, nedolgo zatem, prejel njegovo pismo, prijazno, lahko bi
zapisal skorajda ljubeznivo očetovsko, in v tem pismu je pisalo tudi to, da je
ugotovil, ob branju, da se je po nepotrebnem »štulil«, v določeno zadevo, pač,
in da vidi, ko bere, da je bilo prav, ker sem zanemaril njegovo mnenje ter
poslušal svoj »glas«…
In
jamčim, toliko pa sem ga le poznal, da tega ni zapisal iz neke formalne »vljudnosti«.
Da,
nikoli se nisem ravnal po besedah drugih, v smislu, da bi sebe, svoja načela,
posledično ravnanja, spreminjal (tu, kakopak, ne govorim o nekih ročnih
zadevščinah, ne vem, o nekem načinu, recimo, pritrjevanja lesenih zidnih oblog,
ne, pač pa o vsebinskih zadevah), je pa dejstvo, da pa sem mnenja praviloma
poslušal. In bi jih tudi upošteval, ko bi v njih sebe našel.
Neke
pozitivne, celo zelo pozitivne ocene, mene, mojega dela, sem, v prvem delu
svojega dosedanjega življenja, celo s težavami sprejemal. Vedno sem se namreč
bal, da so pretiravali, tisti, ki so jih dajali, da mi, iz tega ali onega
razloga, na-dušo-pihajo, mi skušajo ustreči, medtem ko je mene resnica,
dejansko stanje, zanimalo. In me je tudi, prav tako drag mi, Jože Šmit kar
nekaj časa potreboval prepričevati, mi pojasnjevati, da je hudičevo resno
mislil, s tistim, kar mi je v podobi neke recenzije napisal.
Ne,
domišljavost pa zares nikoli ni bila moja »odlika«, prej pomanjkanje
samozavesti, in so kar leta, desetletja morala miniti, čas nekih izkušenj,
nekih uspešno opravljenih nalog, na različnih področjih, preden sem se v tej
samozavesti utrdil, in nisem več imel pomislekov glede tega, ali zmorem, v
odnosu do povprečja, in zlasti v odnosu do zastavljenega dela, »nekaj«
narediti, pokazati.
Enake
težave, po vprašanju samozavesti, gledam pri svojih starejših otrocih, vseh
treh, in mi je to, po eni strani, všeč, po drugi pa ne.
Všeč mi
je zato, ker dospevanje do samozavesti, do ugotovitve lastnih dejanskih
zmožnosti, terja svoj čas, in pri njih natanko tako poteka.
Ni pa
mi všeč radi tega, ker neki »sreči« prevečkrat pripisujejo zasluge za lastne
dosežke, čeprav ta »sreča« pri teh dosežkih ničesar nima! Vendar – raje vidim,
da imajo težave z izgradnjo samozavesti, slej ko prej bodo že dospeli do nje,
če bodo nadaljevali tako, kot so zastavili, kot pa da bi bili obče domišljavi,
in verovali v neke svoje sposobnosti, ki pa bi samo v njihovih prepričanjih
obstajale, dejansko pa jih ne bi izkazovali! Domišljavost naj ostane tam, kjer
ji je mesto, pri neumnosti!
Hudič
je, kadar si močan »na jeziku«, in samo na jeziku, pa preden zastaviš, ko
zastaviš, vse-veš, vse-znaš, tvoje početje pa razkrije, da – ničesar, ampak
zares ničesar ne veš in ne znaš, da si z »malček« prevelikimi »očmi« gledal na
določeno zadevo, ki pa se je kot nemogoča izkazala tvojim – »premajhnim«
možganom!
Vse,
pravzaprav malodane vse, kar sem v življenju zastavljal, sem zastavljal z
nekimi pomisleki, in vsi ti pomisleki so govorili samo o mojih dvomih v to, da
sem sposoben nekaj početi, in narediti.
Na
primer – nekaj mesecev so me pregovarjali, da bi direktorovanje prevzel, da,
tistega podjetja, kateremu so dva meseca obstoja prerokovali. Kdorkoli drug, na
mojem mestu, bi, ob zagotovilu, kakršnega so tudi meni dali, da ga bodo nazaj
vzeli, ga spet zaposlili, ko bo novoustanovljeno podjetje propadlo, z obema
rokama, v trenutku, zagrabil ponujeno mu priložnost! Ker bi »vedel«, da je
sposoben biti-direktor…
Samozaposlitev,
v kulturi. Prav tako – nekaj mesecev sta me pregovarjala, nek znanec in njegova
žena, ona je celo bila samozaposlena, kot fotografinja, nič-kaj-posebna
fotografinja, češ da ni teorije, za to, da mi ministrstvo ne bi statusa
podelilo, glede na to, s čem, kako sem se v preteklosti izkazal, na področju
ustvarjanja… dočim se je meni zdelo, da to, kar sem izkazal, ni bilo nič
posebnega, pa čeprav sem bil med najbolj objavljanimi! In ko sem se prijavil –
gladko, tekoče, brez najmanjšega zapleta, ob predloženih nekih dokazilih mojega
dotedanjega dela, seveda.
Da,
petdeset let in drobiž čez sem bil star, ko sem prvič izustil, da sem pesnik,
pa čeprav so bila za menoj tri desetletja pesnikovanja, in so me vsi s pesnikom
»zmerjali«. Celo pesniki sami, nekateri.
Da, kar
nekaj časa sem, ko sem terapijo počel, vsake toliko preverjal pravilnost svojih
postopkov, dvomeč, da bi vsakokrat slišal tisti prav-si-ravnal, in da bi se mi,
s časom, védenje o pravilnosti mojega razmišljanja, posledično tudi ravnanja,
udomačilo…
Ne, ne,
to niso značilnosti neke samo-zaverovanosti, neke domišljavosti, daleč od tega,
in nasprotno – tako, in samo tako je moč dospeti do zavedanja dejanskih lastnih
zmožnosti, do samozavesti!
Ja, in »danes«
imam dodatno, poleg vseh ostalih, »srečo«, ko mi dejansko domišljavi, a silno »samo-zavedajoči-se«,
o moji »domišljavosti« govorijo! Pač, kadar na glavi stoječ, izhajajoč
izključno iz sebe, katerega niti poznaš ne, razpredaš, takrat, kaže, sila
veliko »veš«, pravzaprav, si upam trditi, »vse«…
Ne,
nikdar bil, in tudi »danes« nisem domišljav, je pa dejstvo, kaže da premnogim
moteče, da – tisto, o čemer VEM, tisto, kar ZNAM, tisto, kar sem uspešno
IZKAZAL, v praksi… ne, ne, tega pa bebcem NE dam, in ne dovolim, da nekdo,
kdorkoli, kateremu pogled niti iz pokošene trave ne seže, po tem skuša
pljuvati! Se pa rade volje, zares, z velikim užitkom, pogovarjam, o različnih
zadevah, s tistih področij, pač, ki me zanimajo, katera poznam, na katerih sem,
ali pa to še vedno počnem, deloval, le – je hudič, ker imam sila malo takšnih
sogovornikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar