Po koliko je?

Nikoli me ni vleklo v neko »trgovanje«, nikoli v sebi nisem začutil tiste »trgovske žilice«. Ja, znam poskušati prigovoriti si ustreznejšo ceno, in sem to tudi izkazoval, denimo, na zadnje, pri obeh nepremičninah, kateri sem tukaj kupil, da sem se zmogel tu tudi nastaniti, vendar sem izhajal izključno iz lastnih (z)možnosti, pa – toliko (z)morem plačati, več pa, žal, ne. In sem obenem tudi povedal, da sam, ko bi s čem takšnim razpolagal, istega ne bi prodal za denar, katerega sem sam bil pripravljen dati, in sem ga tudi dal, skratka, da je to, vsaj meni, več vredno, ampak…

 

Nikoli si nisem časa jemal, da bi prodajal dokler ne bi optimalne cene dosegel. Nasprotno – tisto, kar sem prodajal, mi je, na nek način, nek problem predstavljalo, očitno tistega nisem več potreboval, ali pa, tudi to se je zgodilo, sem moral prodati, da bi za osnovno preživetje poskrbel. Obenem pa – nenehno spremljanje nekih oglasov, da bi do neke meni ugodne možnosti dospel… kolona nekih firbcev, ki na oglede prihajajo… moje potepanje naokoli, da bi, mogoče, »nekaj« našel… ne vem, a meni se je vse to, vedno, zdelo samo – potrata časa! In to krepka potrata, vselej sem vedel, kaj bi s tem časom počel.

Ja, ob tem sem se, sedaj, spomnil tistega s-pisanjem-se-ukvarjajo-tisti-ki-pametnejšega-nimajo-početi, ali, podobnega mu, očitno-imaš-dovolj-časa-pa-spet-pišeš. Uboga bebavost, svoj čas troši za sebi ugodnejše rešitve iskati, za seboj okolju ničesar ne pušča, z izjemo smeti in iztrebkov, in, po njenem, »pametno izrablja čas«, jaz pa, ki tega, pač, ne počnem, ga pa trošim »neumno«…

Samo, veš, jaz se ne sklicujem na »našo« civilizacijo, »našo« kulturo… oni pa se!

 

Branjevke, v Ljubljani, z menoj niso imele težav, nisem »barantal«. Ti že veš, če si zares robo s svoje kmetije prinesla, koliko časa, truda, vode… si vložila v pridelek, pa, domnevam, veš tudi to, po koliko moraš kilogram prodati, da se ti obnese. Jaz pa – če želim, če »moram« imeti, če imam s čem plačati, potem bom, bržčas, tudi kupil. V čem je razlika, med kupovanjem na tržnici, in v trgovini?! Ne veš?

 

V trgovini, kot prvo, kupuješ pri posredniku, pri nekom, ki je dodobra izmozgal proizvajalca, mu na najmanjšo možno raven potolkel odkupno ceno, in največji, če ne celo edini (če davke zanemarim) profit, ki je ustvarjen s takšno prodajo, ima – trgovec!

Pa v trgovini ne barantaš!

 

V trgovini kupuješ »robo« problematičnega izvora. Denimo sadje, zelenjava, meso. Ne samo, da nikoli ne veš, koliko »kemije« je zares uporabljene, za to, da je proizvod dospel na police, tudi na to ne pomisliš, če je pri-nas-dobite-vedno-sveže-sadje-in-zelenjavo zares sveže, pa čeprav sredi februarja kupuješ »domača slovenska« jabolka! Jih obirajo sredi februarja, da bi zares bila sveža?!

In ne barantaš!

 

V trgovini zrelega sadja v bistvu sploh ne najdeš, ker ga nezrelega obirajo, preden ga v hladilnice spravijo. Do zrelega, kot prvo, januarja niti dospeti ne zmorejo, obenem pa – če bi zrelo odkupovali, bi propadlo še preden bi ga ti začel v vrečko zlagat, tam, v trgovini!

In ne barantaš!

 

V trgovini kupuješ meso »slovenske pridelave«. Vedno je na zalogi, v vseh trgovinah, to, »slovensko« meso, in v tonah ga prodajajo, vsakodnevno! Pa, ko hodiš po Sloveniji, vidiš neke nepregledne črede, trope, iz katerih bi to »slovensko« meso do trgovin dospevalo?! Misliš, da krava v tednu dni zraste?!

In ne barantaš!

 

Ko pa greš na tržnico…

Na tržnici obstaja možnost, da boš kupil zares domač pridelek, celo »eko« in »bio« pridelan!

Na tržnici obstaja možnost, da boš kupil sveže, ker kmetje, večinoma vsaj, nimajo hladilnic.

Na tržnici – če ni zrelo, sploh kupil ne boš!

Pa barantaš! In ti je vsemu navkljub, tudi tvojemu prikimavanju k tistemu treba-je-zaščititi-kmeta, treba-ga-je-podpirati… najpomembnejše to, da boš TI ugodneje nakupovanje izpeljal, ne glede na to, kaj, koliko bo prodajalki ostalo, je to, kar bo ostalo, sploh dovolj za to, da vsaj osnovne stroške »pokrije«?!

 

Tu, v okolici, so kilogram kakovostnega grozdja prodajali, pridelovalci, po dvajset centov! DVAJSET! Ej, še najnavadnejše žvečilke za ta denar ne moreš kupiti, pa je iz same »kemije« sestavljena.

Kilogram kakijev – največ evro, če so dovolj lepi, veliki, skorajda zreli. Tudi če jih bom tono pridelal, v neki bodočnosti, svoji, jih bom raje daroval, kot pa po takšni ceni prodajal!

Jajca, kokošja – vem, koliko sem plačal za nakup živali. Vem, koliko je krma stala. Vem, koliko dela sem vlagal v kokoši in v kurnik. In sem prodajal jajca po dva evra in pol za deset, potemtakem – četrt evra za eno. In je bil sosed prepričan o tem, kako dobro služim, jaz pa sem vedel, da so edine koristi, od te moje aktivnosti, le v tem, da – zmoremo doma sveža jajca jesti, in da so »kokice« pri hiši, da malček dneve popestrijo, po svoje, kakopak. Ko pa bi delo, svoje računal…

In zdaj – recimo, da bi ta jajca na tržnico nosil…

Še več časa, temu namenjenega, kajti do tržnice, in nazaj, moram dospeti, vmes pa nek čas na tržnici tudi prebiti.

Še več materialnih stroškov, kajti tudi gorivo moram plačevati, ne nazadnje, tudi avto se obrablja, obenem pa mi tisti prostor, na tržnici, lepo zaračuna(va)jo.

In ti prideš, cena se ti zdi previsoka… jaz vem, da že z obstoječo ne zmorem priti-skoz… a me spraviš v sebi podrejen položaj, in ti »moram« jajca po tvoji ceni prodati, zato, da jih vsaj nazaj ne bom nosil! Zato, ker ti bi papcal… imaš denar… obenem pa izključno lasten interes vidiš!

 

Ne, ne, nikar napačno ne razumi: nisem nek brezpogojni podpornik kmetov, pravzaprav nikogar, načeloma vsaj, nekateri imajo celo krepko preveč, glede na to, koliko si zaslužijo imeti, ampak… kaj meniš, ko bo Dežela ostala, denimo, brez lastne proizvodnje kmetijskih pridelkov, bo takrat neka Avstrija še vedno subvencionirala svoje kmete, da bodo lahko njihovi izdelki (krepko) pod ceno dospevali semkaj, na prodajne police, ali pa bodo, mogoče, izkoristili nastalo situacijo, in v podobah nekih monopolistov – po povsem drugačnih cenah, krepko višjih od današnjih, tvojo glad sitili?!

 

Ja, ja, te že slišim, s tistim ah-do-tega-pa-je-daleč, samo me, pri tem, nekaj moti, tisto, namreč, da govoriš o tem, da tudi za bodočnost svojih otrok skrbiš, da bi jim rad boljšo bodočnost zagotovil, obenem pa – prek interesov lastne riti nisi zmožen iti!