Dokler mi je solza…

Sivina na nebu se v jutro razvlači,

po drobcih se spušča, ter lega na tla,

in krade modrino, podobe popači,

ker – niti nebo več iskreno ne zna?!

 

Prek las mi že davno je legati jela,

ne skrivam, je moje, nikomur odvzeto,

bi tudi do duše dospeti hotela,

a ji ne pustim, v njej je vse meni sveto!

 

Pa išče, le išče različne načine,

a zmorem jo sprati, dokler je solza,

ne dam jih, ker s solzo poslednjo premine

prav vse kar se dobrega videti da!

 

Vse nižje, moreče, vse nižje, siveče,

izdih nek, rojen kdo bi vedel čemu,

kot ptica nemočna, ki v krilih trepeče,

medtem ko ostaja povsem brez glasu…

 

Ni sklonjene glave, ni hrbta kriviti,

le moč opotekati včasih se zna,

ne bo ti, sivina, me danes izpiti,

ne bo ti, dokler mi je mojih solza!