Lep dan…

Da, lep dan je minil, naporen, a lep. In veliko »čivkanja«, petja, smeha, radoživosti, crkljanja… je bilo v njem. Resda se je nekajkrat, morda trikrat, zgodilo, da je hotela volja po svoje, v neko nejevoljo, a sva v nekaj sekundah vsakič pričarala (na) smeh, pa- hajd naprej! Celo pri preoblačenju trmica ni tako vztrajala, kot zna, in zmore…

 

Seveda sva dan namenila obnavljanju najinih igric in iger, ničesar nisva smela zamuditi, pa so se napotki vrstili, drug za drugim, zdaj to, malček kasneje nekaj drugega, pa tretjega,,, a pomembno je, da je čas ne samo prijetno, pač pa lepo, in v nasmejanosti, tekel. In je dan še prehitro minil, prepričan sem, da bi si še kaj znala zmisliti, oba, da bi ga še v bolj pestrega, dinamičnega naredila!

 

Zdaj aja. In čeprav jo je že dan utrudil, sva tudi proceduro najinega uspavanja dodobra obnovila, še malo več, za vsak primer,

 

In sem, preden se je umirila, doživel tudi jezikovno lekcijo. Ja, tudi moja giskica se je uvrstila med tiste, ki me pravilne uporabe jezika učijo. Namreč…

 

S seboj sva, na »ajanje«, vzela tudi njeno igračko, dojenčka. Nekaj časa se je trudila, da bi tega dojenčka ustrezno namestila, potem pa je meni rekla, da ga dam »ajat na ušesa«…

Takoj sem razumel, kaj želi, in igračko namestil tako, da je ležala na boku. Potem sem tudi jaz moraj »ajat na ušesa«, in sem se obrnil na bok, proti njej.

Skušal sem ji pojasniti… medo moj, ko tako leživa, takšnemu ležanju se reče, da ležiš na boku. Za trenutek me je pogledala, me nato prijela za uho in rekla »to ni bogu, to je uho«. Nasmejal sem se, kakopak, in poskusil nadaljevati…

Z roko sem podrsal vzdolž svoje dolžine, po odeji, na kateri sem ležal, in ji ponovil »temu se reče ležati na boku,« vendar se ni dala – pokazala je na odejo, in mi pojasnila: »To ni na bogu, to je odeja.«