Odpeljal
sem Malo. Sedim v družbi tipkovnice, zaslona, kave in žganice. In misli,
kakopak. Ne dajo se, nikoli se ne dajo. Žal.
Ob povratku
sem kumkvat in limonovec spravil v garažo. Za silo sem ju zalil. Pretolkla se
bosta prek zime, vsaj doslej sta se, vedno. Že res, da bosta iz tedna v teden
bolj klavrno zgledala, vendar – pred pomladjo ju presadim, in spet bosta
pognala, nebrzdano, živetju naproti! Blagor njima!
Stroj z
njenimi oblačili je zaključil, že tretjič v tem tednu. Zdaj pere njeno
posteljnino, brisače, krpe. Tudi posoda je že pomita, pobrisana in pospravljena.
Pa mi od dneva samo še kosmateži, in obe kurišči, ostajajo v skrb.
Pogled
v nebo razkriva sivino. Težka je, in težko je legla v dalj in v šir. Nikjer
enega samega, še najmanjšega koščka čistosti neba.
Optimisti,
nemalo jih je, celo to vedo, da je potrebno biti optimist, da je optimizem
vodilo skozi živetje, bi dejali »nikarte skrbeti, za oblaki vselej posije
sonce.« Blagor optimistom, čeprav – bolj kot si butast, več optimizma
izkazuješ, na tem lepem, toplem svetu. Čeprav… kadar si sam enako lep in topel,
te svet kaj prida ne zmore (z)motiti…
Obstajajo
tudi pesimisti, kot protiutež optimistom. Oni bi, bržčas, porekli »kaj pomaga,
to, da bo posijalo, ko bodo spet, slej ko prej, oblaki prek neba.« Pesimisti so
krepko bližje realnosti, kot optimisti, ki so skregani z njo, vendar – kadar imaš
v sebi tisto neko vsebino, potrebno za to, da se zoperstavljaš, da vztrajaš, se
ne predaš, takrat pesimizem, izkazan na »celi črti«, ni najbolj zdrava podoba
izkazovanja! Ne, so zadeve, s katerimi se zmoreš uspešno soočati, vsaj toliko,
da zmoreš samemu sebi, svoji poti skozi obstajanje zvest ostati. Resda
zagrenjen, razboljen, a zmoreš ostati izven svinjaka, in stran od vseh rilcev,
ki ga sestavljajo!
Realist?!
Morda te bo presenetilo, vendar – realist bi porekel nekako takole: »ne glej
sivine neba, ne čakaj, da te bo sonce na njem odrešilo turobnosti, dokler na
tleh ne najdeš nečesa, s čemer boš zmogel živeti, dotlej se raje posvečaj
vprašanju, kako boš vzdržal, obkrožen z vsem nelepim, nedobrim, temačnim,
znotraj katerega le tu in tam svetlobo, sonce, nebo, v vsej njegovi modri
čistosti, najdeš!«
Kot
mladostnik sem gledal filme o Džemsu Bondu. Še danes mi odzvanja neka pesem, iz
enega teh filmov, pesem Živi in pusti umreti. Dolgo, zelo dolgo je ta pesem
moteče delovala name, dolgo! Vedno sem namreč smisel lastnega obstajanja videl
v tem, da pomagam, drugim, da jim lajšam, lepšam, da mi je mar zanje, in zlasti
za tiste, ki so se kot pomoči potrebne izkazovali. Predolgo! Danes pa…
Ob vsem
doživetem, ob vsem spoznanem, ob vsej »hvaležnosti«, katere sem bil deležen za
pomoč, in to ne za pomoč kar tako, ki urico, dve, morda tudi nekaj dni časa
terja, ali nek denar, katerega bodisi posodiš, bodisi daš, ne, pač pa za pomoč,
s katero se dobesedno sebi, svojemu življenju odpoveduješ, za pomoč, ob kateri
dobesedno crkavaš, te izčrpava, tebi samemu preti, ja, ob vsej doživeti »hvaležnosti«,
me sporočilo omenjene pesmi prav nič več ne moti! Še več, popravil bi ga, in bi
to naredil na sledeč način: »Živi, in pusti, da crkava, in crkne… vse tisto,
kar ene same sekunde lastnega obstajanja ni vredno!«
Človečnost?!
Toliko je sklicevanja nanjo, in sklicujejo se predvsem tisti, ki niti tega ne
vedo, o čem beseda govori, tisti, ki se s človečnostjo sploh izkazati ne
zmorejo, v svoji pogoltni sebičnosti, ne, s to človečnostjo bi moralo biti
natanko tako, kot je z vsako redkostjo, pa – če znajo nek »dragocen« diamant v
rokavicah naokrog nositi, ga čuvati, ga »spoštovati«, »vrednotiti«, in če tak
diamant ni vsakomur dan, v mazanje, potem bi tudi človečnost morala silovito
izbirati, to, komu se bo, in komu ne, dajala, izkazovala! In nevrednim
človečnosti se zagotovo ne bi smela! Ne, živi-in-pusti-crkavati-in-crkniti!
»Svet
je grd, ampak živeti je lepo!« Koliko bebcev sem slišal tako govoriti! To je
nekako tako, kot bi rekli »živim v greznici, in v greznici smrdi, ampak živeti
(v greznici) je lepo!«.
Seveda,
da jim je lepo, kajti greznica je tvoj dom, njen smrad je del tebe, in ti si
del njenega smradu, pa – česar si vajen, brez česar ne zmoreš…
Ne, ne
moti jih svet kot tak, daleč od tega! Ne moti jih »nepravično razporejeno«
bogastvo, ne motijo jih krivice nasploh, kot take, ne, moti jih to, da sami
bogastva nimajo, ker je v tujih rokah, da so prepričani, kako se njim, v bistvu
njihovim nezmožnostim krivica godi, dočim sami zlahka, ob vsaki priložnosti,
izkažejo lastno krivičnost, ko, denimo, prek nekih »zvez in poznanstev«,
dospevajo do ugodij, katera drugim »odščipnejo«! Ne, prav nič jih smrad ne
moti, kako bi jih, ko pa so sebe vajeni, so sebi samoumevni, celo »normalni«,
moti jih to, da njim ni dano nemoteno smradenje! Čeprav… bentiš, tudi smrad po
koščkih smrdi, pa več kot je teh koščkov, večji je smrad. In na svetu ga je moč
v milijardah šteti! Ja…
Ni,
resnično ni človeku v veselje živeti med živalmi, med prilagodljivimi, večno
sebi iščočimi, sebičnimi, pogoltnimi, nenačelnimi, nemoralnimi spakami! Ni ne v
veselje, ne lahko. Še več – nobena uradno prepoznana žival ne škoduje celoti
kot takšni, obenem tej celoti služi, ima nek smisel obstajanja, dočim »človeštvo«…
Bojda
so »oportunisti« krivi za to, da vse »revolucije« propadajo, da se vse, še tako
lepe, ideje, zamisli, »sfižijo«… čemu, za vraga, tako učeno, predvsem pa
resnici nevšečno govoriti, neke »oportuniste« omenjati, ko pa obstaja povsem
preprosta beseda, beseda – žival! Ki bo za polno korito vedno gospodarja
zamenjala, ki bo za ugodje lastne riti vselej sebe v pravi podobi, ritni,
izkazala?!
Ja,
prevečkrat sem se izkazal kot edini… ki je razumel, ki je (ob)čutil, ki je roko
ponudil, ki je pomagal, ki je… zavoljo naštetega, na koncu, izpadel popolnoma
navaden – BEDAK! Prav, ne kaže gnoju zameriti, tega, da zmore le gnojno,
smrdljivo »hvaležnost«, ne kaže mu, mu pa kaže dopovedati, to, da – za bedaka
sem se še pustil narediti, za idiota pa se ne bom! Potemtakem – išči, v
prihodnje, kjerkoli želiš iskati! Sicer dvomim, da boš v iskanju uspešen, a to
je, navsezadnje, tvoj problem, ne moj!
Žalostno,
a dejstvom ustrezno, ko ugotoviš, da bi nek komet, ki bi na Zemljo treščil, z
vso svojo silovitostjo, naredil gromozansko škodo. Uničil bi Naravo, uničil bi,
za nekaj časa, živetje, vse rastje, vse živalstvo, in ugotoviš, da bi bilo celo
podgan škoda, a kaj, ko komet ne zmore selektivno, pa da bi pospravil, na vekov
veke, tisto, kar edino smradi prek planeta, tozadeven »višek stvarstva«, v
bistvu pa zgolj gromozansko gmoto nekega pretvarjanja, nekih laži, neke v
človeka zamaskirane ničevosti!
E, Malo
moje, še premajhna si, da bi znala ugotavljati, in razlikovati, še premajhna,
da bi smrad zaznala, celo takrat, kadar te obkroža! Upam, da čim kasneje do
takšnih zmožnosti dospeš, predvsem pa upam, da sama nikoli ne postaneš del
taistega smradu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar