Zgolj revež v svojem »imetju«…

Vem, zavedam se, težko, celo nemogoče bo razumeti, a kljub temu – več kot imaš, več je stvari, s katerimi svoje želje tešiš, manj zares premoreš, manj se zmoreš s čemerkoli vrednim pokazati. In je ni stvari, ki zmore nadomestiti tisto, kar naj bi vsako človeško bitje imelo, že zaradi tega, da bi človeško bilo, da bi bilo človek!

 

Pravijo, da neki ekstremni bogataši ne vedo kam s samimi seboj. Povsod imajo neke igračke, denarja prešteti ne zmorejo, a brez teh svojih igračk, brez svojega denarja enega samega trenutka niso zmožni zdržati, obstati, v nekem svojem, iz sebe porojenem zadovoljstvu. In takšnega zadovoljstva tudi biti ne more, tam, kjer nizaš in nabiraš, tam, kjer hlastaš in se prodajaš, ko svoje obstajanje za materialno zamenjuješ, tam, kjer vse tisto, do česar še nisi dospel, grize, medtem, ko s tistim, kar imaš, ravnaš celo tako, kot da je vrednejše od tebe samega. In, na žalost, tudi je!

 

Tam, kjer tvoje imetje o tebi govori, tam tebe ni, da bi se zmogel predstaviti, kot nekaj vsaj obstajanja vrednega, če že posebnega ne.

 

Vem, težko je verjeti, temu, kar sem zapisal, čeprav… ne zapisujem vsakomur, in zlasti ne vsem, pa vsaj predvidevam lahko, da se zmore najti nekdo, ki bo vedel, četudi od daleč, o čem moje besede govorijo. Besede reveža, ki ničesar »posebnega«, občim »vrednega« ne more ponuditi, obenem pa zmore dati krepko več, kot vsi njihovi zvezdni utrinki skupaj. Zmore, čeprav nerad, izučen v tem, da… ni dobro, kadar ponujaš tisto, česar nikjer ni moč ne kupiti, ne pridelati, ne izprositi, in kadar daješ tistim, ki šaro, raznorazno, častijo.