V zobovju svet ujet…

Ni duša na svetu za kremplje hudiča,

srce, da ničevost ga v blato tepta,

da vsak up v laži svoj konec izpriča,

da človek v svinjaku življenje konča!

 

Prekleta naj sodrga vsa bo, sebična,

hlastava, pogoltna, ob smeti le smet,

praznina temačna, povrh še brezlična,

v njenem zobovju ujet je ves svet!

 

In ruši, le ruši, zasmraja, razkraja,

še sonce v objemu se njenem topi,

dokler ne pripelje do samega kraja

se ne zaustavi, se ne umiri!

 

Ni duša na svetu da v praznem umira,

da išče kar stežka ji najti je moč,

medtem ko se blato vali, in požira,

da zadnji utrip spremeni v temno noč!