Sivo, sivo in temačno…

Pozno sem legel, sinoči, pravzaprav zjutraj, vstal ob petih, in se še v temi odpravil na pot…

 

Danes sem bil v neposredni bližini Male, a se nisva videla. Me je sicer mikalo, da bi se ji prikazal, a se raje nisem, da ji ne bi bilo hudo,  potem, ko bi se po kratkem druženju odpravil od nje. In mi je dan še malček bolj hladen…

 

Česar ne veš, to te, baje, ne more boleti. Preverjeno, zagotovo. Kot je preverjeno tudi to, da zaboli naknadno, po tem, ko izveš. Ne samo zaboli, običajno, pač pa še dodatno, ko samega sebe za bedaka ugotavljaš. Ko ugotoviš, da bi bilo krepko bolje, zate in tebi, ko bi povsem drugače…

 

Žverca običajno čuti. To mi pokaže vsak poslednji večer, ko se odpravljava spat, in je moč kanček tožnosti razbirati v njeni igrivosti, in se še za odtenek bolj, kot sicer, stiska k meni, v crkljanje. Upam, da danes ni niti prebliska o moji bližini doživela. Naj ji bo čim več smejanja, v kljubovanju sivi praznini, ki je prek neba legla…