Se
pomladno vse odvija,
lažejo
se kot jim prija,
se na
čaranje spoznajo,
malo
vzamejo, dodajo,
po
potrebi osvetlijo,
ko
povprek v počep hitijo,
kakorkoli
že, od riti
ne bi
moglo boljše iti…
Topo
s topim topodlači,
sebi vredno
zgolj novači,
da ne
pride do razlike,
ker
svetlobi ni med bike,
hvala
bogu tla so plodna,
bebavosti
vselej rodna,
pa se
ni nikoli bati
brez
podpornikov ostati…
Smrad
smrdljivo zna v vonjave,
ni moteč
za trde glave,
itak
jim drugam ni iti
kot
po naše nekam priti,
polžja
slina v pot se slini,
kadar
v majhnosti zgolj hlini,
a ko
v moči dobro vzklije,
ni da
ni, uspešno bije…
Takšna
je sveta zmešnjava.
Bi
lebdela prazna glava,
a
nezmožne ji korake
v
temne vodi zgolj oblake.
Kot v
mlakuži, polni blata:
kanglica,
in pa lopata,
rastejo
povsod potičke,
prava
radost za prašičke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar