Nocoj
sem gledal film, ki prikazuje delček Bahovega življenja. Zgodbo v grobem poznam
že od prej, in ne samo njegove, problematiko pa sem tudi na lastni koži doživljal.
Kakorkoli že, ob gledanju sem se, tu in tam, celo hudomušno nasmehnil, pa kako
krepko tudi izustil, kajti…
Dobesedno
v vseh časih, in v vseh okoljih, obstajajo »pametni«, med katerimi so nekateri
še-bolj-pametni, nekateri pa celo odločajo, o vsebinah, in o življenjih, tudi
tistih, katerim do gležnjev ne sežejo. Da, govorim o prešernovskih kopitarjih…
Ne
glede na to s katero zvrstjo umetnosti se ukvarjaš, če nisi obrtnik, ustvarjaš
po lastnem vzgibu, po lastnem navdihu, in le tako zmoreš sebe v svojem delu
izkazati. Ko bi drugače poskusil, bi zgolj obrtno postalo, lahko celo izdelavno
dovršeno, a prazno, vendar…
Ti
ustvarjaš, drugi pa o ustvarjenem odločajo. Odločali bi že takrat, kadar nekaj
naročajo, odločajo takrat, kadar dovolijo, ali pak ne, obelodaniti, odločajo malodane
vseskozi, ko »izdelke« in avtorje razvrščajo po svojih merilih, po svojih »okusih«,
po svojih – znanjih?!
Da, v
vseh časih, v vseh okoljih, pametni, ki želijo, da po-njihovem »izdelek« zgleda
in učinkuje, in bolj kot so sami nezmožni te po-svoje zadeve narediti, bolj so
pri poseganju v tuje delo zagnani. Pač, tovrstna »demokracija« je, očitno,
krepko starejša od politične.
Ni komentarjev:
Objavite komentar