Priznam,
resda težkega srca, a vseeno, da – ne znam imeti rad!
To
sem ugotovil na osnovi izkušenega, ko sem doživljal marsikaj, stvari, kakršnih
neki drugi, ko bi na mojem mestu bili, ne bi prenašali. Še več, za določene
stvari bi morda tudi pesti pele, da bi čekani leteli po tleh, a pri meni niso.
Ma, niti grde besede, ene same, moje, ni bilo, kaj šele nekega vpitja,
kričanja, izsiljevanja, groženj, metanja predmetov ob tla ali v zid, ne,
ničesar takšnega, kajti jaz ne znam imeti rad!
Tudi
Mala me krog mezinca vrti in »ne zna« niti svojih igrač, za seboj,
pospravljati, kaj šele, da bi znala nek osnoven red, pri svojih stvareh,
držati. Daleč od tega, zato je tata tu, pa skačem krog nje in za njo, tako da
marsikdaj, zvečer, z olajšanjem dočakam trenutek, ko zaspi, da se oddahnem…
O,
bi, bi, pa še kako bi jo znal zdresirati, bentiš, če vsak bebec zna, ne dvomim,
da tudi meni ne bi uspelo, a kaj, ko pa je ne znam imeti rad, pa želim, da čim
bolj nemoteno, zadovoljno, veselo svoj čas otroštva preživlja! Itak ima to
možnost samo pri meni, itak ji to pošteno zaračunavam, skozi njeno dobro voljo,
ki jo srkam s poslednjo svojo poro!
Da,
zaradi te svoje hibe, zaradi svojega ne znam imeti rad, sem se zapermejdušal,
da nikoli več ne bom obremenjeval, s seboj, nikogar od tistih, ki pa znajo
imeti radi. Sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar