V meglí…

Že davno rojena, zdaj zunaj teži.

Do tal v širjave je padla,

nebo vse do konca ukradla,

pa mi je tako, da me ni…

 

Ni zraka, ni volji poti.

Ni ptice, da bi zažgolela,

metulju so krila uvela,

dan z jutrom že ranim kot mrtev se zdi…

 

V meglí, ki tišči,

tišči in mrazi

v dno duše, da tam le pekli.