Dan solza…

Danes sem jokal. Ne, ne, kje neki, saj sem vendar dec, deci pa ne smejo jokati! Ne, nisem jokal, le solzevode sem malček prečistil…

 

Bil je sine. Nekaj minut nazaj je odšel. Prinesel mi je darilo za Novo, obenem pa pripeljal poln prtljažnik stvari, katere je njegova sestra, moje najstarejše, poslala za Malo. Od igrač in knjig, do oblačil in obutve. In med tem je bilo tudi njeno darilo zame…

 

Od sveta ničesar več ne pričakujem, dobesedno ničesar, vsaj lepega ne, pa me vsakič takšne zadeve dobro oplazijo. Še toliko bolj, kadar nimam ničesar dati v povrat. Z izjemo sebe, kakopak, ki pa sem itak dvomljive vrednosti. Če sploh še kakšno imam. Bolj slabo se mi kaže, glede tega…

 

Prekleto hudičevo življenje, so bile besede, katerim je bil sine priča, ko so čiščenje solzevodov malček popestrile.