Nezmožnost
»našega razumevanja« se izkazuje v vsem, in tudi v pojmovanju Narave…
Absolutni
večini je Narava trata, gozd, potok, reka, jezero, morje, nek grič ali gora, v
skrajnem primeru, in tako od daleč, tudi nek ledenik ali puščava, predvsem pa
tisto sredi česar obstajamo, in zavoljo česar sploh zmoremo obstajati. Nič več,
čeprav…
Narava
je krepko širši pojem, pojem, katerega bi bilo najenostavneje pojasniti z
vse-kar-obstaja. In to vse, kar obstaja, sta, v osnovi, materija in energija,
in to vse, kar obstaja, je – celotno vesolje, ali vsa vesolja, v kolikor
dopustim obstajati domnevo o tem, da v neskončnosti prostora in časa ničesar
ni, kar bi obstajalo izključno v podobah neke posamičnosti…
Ta
Narava je neuničljiva! Od nekdaj obstaja, takšna ali drugačna, obstajala bo v
neskončnost, ker se nima ne kam, ne v čem izgubiti. O tem pričajo dejstva,
predvsem tista, ki govorijo o tem, da je na »našem« planetu živetje, sama »narava«,
že večkrat izumiralo, in »izumrlo«, in
to počelo tako, da – nikdar zares ni doživelo lastnega konca! Samo svoje podobe
je spreminjalo, podobe, ki so, v različnih izkazovanjih, vselej omogočale
obstajanje življenja. V kolikor življenje pojmujem kot proces porajanja,
razvoja, ne nazadnje tudi samega zaključka…
Da,
ugotovljeno je, da je zgolj na tem planetu »narava« že večkrat izumrla, in to
tako, da – nikoli ni, izumrla! Živetje je vselej našlo način, na katerega se je
nadaljevalo, pa čeprav je, zaradi nekih okoliščin, spreminjalo svoje oblike,
svoj izgled. In je absurdno, denimo, to, da govorijo o izumrtju dinozavrov, ko
pa so prav ptice tiste, ki takšnim trditvam nasprotujejo, in to »samo« zaradi
tega, ker so se razvile – iz dinozavrov! Zanimivo, mar ne, to, da obstaja
potomstvo »izumrlega«?! Enako je z mamuti, enako je s krokodili, enako je
pravzaprav z vsem, o čemer evolucija pripoveduje, ko razlaga o prilagajanju
novonastalim razmeram…
Potemtakem,
da ne dolgovezim, je strah pred propadom Narave nekaj povsem absurdnega, do
skrajnosti nelogičnega, ker tak propad v realnosti ni uresničljiv. Je pa
uresničljiv propad nam-(po)znanega, vsega tistega, znotraj česar obstajamo, znotraj
česar sploh zmoremo obstajati, tako, in takšni, kakor in kakršni obstajamo. In
za to, samo za to, »nas« je strah, za lasten obstoj. Pri čemer se s takšno »resnostjo«,
s takšno »razumskostjo« izkazujemo, da »smo«, v »prizadevanjih za očuvanje
narave«, njeni največji uničevalci, če ne celo edini…
Osebno
se ne bojim za propad-Narave, še več, prepričan sem, da bolj ne bi mogel biti,
o tem, da bi planet izjemno pridobil, v primeru, da bi se dvonoge neumnosti
znebil. Pod pogojem, kakopak, da bi se je znebil za trajno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar