V čem je razlika med njihovo »pridnostjo« in dejansko pridnostjo?!

»Naši ljudje so pridni, poglejte samo, kako delajo v Nemčiji,« mi je, pred leti, razlagala neka oseba. Prepričana, kakopak, v to, da ve kaj je pridnost, pa da je, zaradi tega, njeno mnenje pravilno, vendar…

 

Najprej skušajmo ugotoviti, kam, poleg mnogih drugih zadevščin, sodi pridnost! Gre, brez slehernega dvoma, za ZNAČAJSKO lastnost, potemtakem za nekaj, kar je, ali pa ni, prirojeno, gre za odnos do dela, nekega, pač, in v tem odnosu ni pomembna samo količina opravljenega, pa čas, potreben za opravljanje, pač pa tudi – kakovost opravljenega, kajti, če nekaj RAD počnem, potem bom skrbel za to, da bom početo skušal čim bolje narediti…

 

Kot značajska lastnost pridnost NE potrebuje normativov, ne žene je denar, ali karkoli drugega, kar je, na temelju dela, v podobi plačila pridobljenega, ne potrebuje čakati na šefa, da-bo-dal-delo, pač pa ga sama išče, kajti pridnost je sam ODNOS DO DELA, odnos, izkazan v podobi želje, da tisto, kar sem se odločil početi, z najboljšimi svojimi močmi počnem, in to tako, da bom ČIM VEČ naredil, in da bo narejeno čim boljše! Potem ni potrebe po tem, da bi šel v Nemčijo, da bi se tam s »pridnostjo« izkazoval… vedoč, da te v primeru zabušavanja ne bodo gledali, da v primeru ne-dela ne boš mogel zaslužiti…

 

Pridnost je POTREBA PO DELU, NE delo, opravljeno zaradi bodisi prisile, bodisi zaradi plačila, ki je, v končni fazi, dejanski cilj vseh »pridnih«! Pridnost je, v bistvu, odnos do samega sebe, do lastnega pojmovanja korektnosti, poštenosti, obveznosti, odgovornosti! Posledično je, kakopak, tudi odnos do prevzetih obveznosti, odnos do tistega, ki te zaposluje, ne nazadnje odnos do skupnosti, do »družbe« kot take. In pridnosti ni potrebno ne priganjati, ne podkupovati z (materialnimi) nagradami oziroma s plačilom!

 

Ne, tisti, katerih delo, njegova količina, in kakovost, je odvisna od »izplena«, od tistega, kar bodo za opravljeno prejeli, in imeli, tisti niso, in ne morejo biti, pridni, zgolj – preračunljivi, nič več. Takšna preračunljivost pa ni najlepša lastnost…

 

V olajševalno okoliščino – tudi vol ne bi vozu vlekel, ko ga ne bi moral, tudi on bi raje živel v tistem da-mi-je-lepo, samo, bentiš, ne vem, če bi se, ko bi zgolj voli obstajali, zmogel, v ogrevanem, usesti v naslonjač in z daljincem prestavljati programe…

 

In, mimogrede: tudi lev je silovito »priden«, ko mu kruli v želodcu, a ko do sitosti dospe, takrat o njegovi »pridnosti« ni ne duha, ne sluha, tako da… ja, v Naravi mrgoli primerov tovrstne »pridnosti«!