…
tistega, kar sem v tem tednu opravil, nekih ur, ki so bile za to potrebne.
Lahko bi več, kaj ne, ne nazadnje imajo dnevi po štiriindvajset ur, a nisem
zmogel, se utrujenost samo nabira…
Ko
gledam koliko je še za narediti, ko se obrnem prek ramena, ne, prav nič se ne
bremenim, nasprotno, sem že kosil in obrezoval v decembru, januarju, februarju,
pa ni vrag, da tudi topot ne bi zmogel do pomladi opraviti z osnovnimi
zunanjimi deli. Bo sicer dan nekoliko krajši, in bo malček tudi mrzlo, a se bo
dalo vsaj dve uri dnevno. To pa je že malodane razkošje časa!
Astrid
sme naprej, v naslednje leto, drva so dokončno zložena, obrezovanje uspešno
zastavljeno, dogovarjanje glede knjige opravljeno, celo eni izmed avtorskih
agencij, s katerimi imam pogodbo, sem ustregel, da imajo zdaj nekoliko daljši
seznam mojih del, nad katerih pravilno rabo naj bi bdeli. Nimajo še vsega,
daleč ne, a tudi imeli ne bodo nikoli, ker je bilo preveč objavljenega, da bi
se mi dalo izgubljati čas za sestavo seznama z nekaj tisočimi zapisovanji. Pa
kaj potem, če si nekdo »sposodi« nekaj mojih besed, že itak so mi dobro kradli
v preteklosti, in se »delali norce«, češ da niso vedeli, da bi tudi mene za
norega naredili…
Danes
sem mislil pospravljati, zvečer, kajti dopoldne sem se predolgo zadržal v
dolini, a ne bom. Ni volje, zgolj utrujenost, pa se bom jutri v to prisilil.
Groza, pa te banalnosti, stvari, katere je potrebno v nedogled opravljati, da
nikoli niso dokončno opravljene. Čista potrata časa…
Ni komentarjev:
Objavite komentar