Sleherno bitje živi v določenem okolju, ožjem in širšem, in v njem ter z njim (so)obstaja, izključno skozi interaktivnost. Na vseh področjih, dobesedno, tudi v politiki...
Z izmenjavo mnenj, stališč...prihaja do nenehnega spreminjanja, recimo temu posodabljanje, vedenja, torej (po)znavanja konkretnih zadev, saj se nam le-te razpirajo tudi v podobah, nastalih z nekih drug(ačn)ih zornih kotov, kot je naš.
Od suverenosti posameznika je odvisno, v kolikšni meri (in kako) bo "podlegel" tem vplivom, ki se kot zunanji dejavniki kažejo. Več kot ve, trdnejši kot je, v znanju, manj mu je neznanja odmerjenega in trdnejši je tudi v načelih, pa je manj tistega, novega, kar bi utegnilo na njegovo mnenje, stališče, ravnanje vplivati, ga spremeniti. In, z druge strani, manj kot je suveren, bolj je vplivom podložen...
Slehernik ima svoje tete in strice. Pa naj bodo v podobi življenjske spremljevalke ali spremljevalca, s katerim izmenjava poglede, ob kavi, ali pa so to zgolj znanci, sodelavci, prijatelji, sorodniki...Žal je, pri nezanemarljivem delu populacije, krog teh tet in stricev omejen izključno znotraj istomislečnosti, pa se česa novega niti ne zmore(jo) naučiti.
Sleherno izmenjavanje pogledov, želeli ali ne, vpliva na posameznika. Zavestno in/ali podzavestno. Odvisno, pač, od že omenjene njegove suverenosti. Določene tete in strici so celo zapovedani, denimo - ljudstvo! Naš sistem, bojda, na njegovi volji temelji, vsi nanj tudi prisegajo, pa se kot najmanj neprimerno izkazuje, kadar njegovega mnenja ne upoštevajo. Nasprotno celo, ga kot nesprejemljivega, nedopustnega, zaradi tega ali onega, ni pomembno, štejejo, kadar jim koristiti ne bi utegnilo. Realnost, žal.
Težava z ljudstvom, ki pravzaprav ni težava, pač pa rešitev pred bebavostjo, je v tem, ker ni monolitno. Ni enoznačno, uniformirano, zato takšno tudi "njegovo mnenje" ne more biti. A je, to je pa nova težava, pri teh, ki se v spretnostih političnih kot nespretni kažejo, je dobro, kadar je, če je že v celoti ni moč upoštevati, ta volja ljudstva, to njegovo mnenje, izraženo v sila različnih pogledih, v čim širšem obsegu upoštevano. Modri so, skozi zgodovino, s tem modrost izkazovali. Baje. Kajti - država je (še vedno, upam) skupnost vseh v njej živečih.
So tete in strici, ki so celo na plačilnih seznamih, uradno. Razni svetovalci, na primer (ki jih, žal, tisti bolj v trmoglavosti suvereni naročniki ne upoštevajo, niti malo). In so tete in strici, ki na seznamih niso, niti plačilnih, pa prejemajo plačila, v tej ali oni podobi, lahko denarno, lahko s proti uslugami...
Najbolj zloglasen stric iz ozadja je, v podalpski, zagotovo Kučan! Grozljiv tip, ni kaj. Ne le, da je bil desetletja v politiki, ne le, da je bil celo predsednik te države (nekateri težko dojemajo, da je bil s prepričljivo večino izvoljen), pač pa je, o, groza, celo na levi politični strani! Vendar...
Celo ta Kučan ima, po Ustavi RS, pravico do svojega mnenja, celo do tega, da to mnenje izraža! Komurkoli, kadarkoli, kjerkoli. Kot vsi preostali, mi. In s tem ne počne ničesar, kar bi bilo nedovoljeno, celo nezakonito. In je, aleluja, zopet in nenehno, le od suverenosti njegovih sogovornikov odvisno to, koliko, če sploh, pa katero njegovo mnenje bodo v razmislek sprejeli, ga celo upoštevali. Vendar...
Tudi "demokratična" stran, desna torej, ima svoje tete in strice. Kaže, da je znotraj "demokratične" misli to celo dopustno, kadar se za njihove gre, in je celo normalno, da se širši glas sliši, pa da ga "država" upošteva. Kadar je ta glas, kakopak, z desne. Tudi tu ni nobenega problema. Dokler je vse v okviru zakonov, dokler ne gre za zlorabe, je vse - OK! Čeprav...
Nastopi nek problem pri stricih, ki se v krila oblačijo. Kajti...
Dokler ti strici zgolj o lastnih težavah govorijo, celo, na dovoljen način, lobirajo za njih rešitev, zadeva ni sporna, nikakor. So tudi oni državljani RS, pa čeprav ji, kar se državnih suverenosti in njenega vpliva nanje, manjšo vlogo pripisujejo, kot je tista, ki jo odmerjajo svojemu "matičnemu domu", Cerkvi in posredno Vatikanu. Tedaj pa...
Tedaj pa, ko ti strici posegajo, s svojih službenih položajev, v karkoli, kar je posvetnosti in njeni oblasti odmerjeno, in posegajo, bi se dalo reči, dokaj uspešno, tedaj je pa zadeva ne le sporna, pač pa protizakonita in celo protiustavna! Če še vedno velja, kakopak, tisto, da sta, na teh tleh, Država in Cerkev ločeni, vsaj uradno.
Da enostavneje zaključim. Sklicevanje na strice iz ozadja izkazuje zgolj nezrelost, politično, predvsem pa umsko, vseh, ki to počno, in ki jim je narava sicer možnost ponudila, a je niso izkoristili, da bi jih zmogli za intelektualno zmožne šteti.
In dodajam: da, so, povsod, pri vseh, tudi lobisti (ki imajo celo pravila igre zapisana) in "lobisti", a dokler v okviru zakonitosti takšne ali drugačne strice predstavljajo, ni z njimi nič narobe. So le sestavni del okolja, ki se za svoje interese bori. Kakor vsi mi, preostali. Čeprav z različno močnih izhodiščnih položajev.
