Tri temeljne težave...

Obstajajo tri, temeljne težave, pri odpravljanju psihične obolelosti, in vse so ključnega pomena za uspešno odpravljanje »okvarjenosti«…

Prva težava je ta, da se mora oboleli/a DEJANSKO ZAVEDATI, da je z njim/njo »nekaj« narobe, in da se ta »narobe« ne odpravlja niti sam-po-sebi, niti z (morebitnimi) zastavljenimi (vendar napačnimi) ukrepi!

Do tega zavedanja je sila težko dospeti, kajti »okvarjenost« se je porajala tako neopazno, in skozi čas, da so spremembe, ki so ji sledile, postale povsem samoumevne, običajne, torej – značilne (zgolj domnevno, a ne zares, ne za tisto pravo, zatrto »vsebino«!) za obolelega/o. In kadar je nekaj samoumevno, potem se iz takšne ugotovitve ne poraja potreba/ukrepanje po spreminjanju. Pomeni…

Pomeni, da je v veliki meri odvisno od neposrednega okolja, v katerem oboleli/a živi, od zmožnosti tega okolja, da ugotavlja obstoj »okvarjenosti«, in od prepričljivosti tega okolja napram obolelemu/i, v smeri zastavljanja potrebnega ukrepanja.

Druga težava je v tem, da si mora oboleli/a DEJANSKO ŽELETI odpravljanja lastne »okvarjenosti«, kajti njegova/njena volja je odločilnega pomena, zlasti v začetnem postopku, do odprave prvega krča (večinoma je kar nekaj teh krčev!), v fazi torej, ki je najbolj mučna, zahtevna, izčrpavajoča, boleča, a je njena uspešna razrešitev obenem ne samo predpogoj dokončnega uspeha, pač pa tudi stimulacija, dejanska, obolelemu/i, da se s povečano vnemo poda v nadaljevanje zdravljenja (ko vidi, spozna, kasneje tudi začuti dejansko olajšanje, ko ugotovi, da se je v določenih podobah, zmožnostih… spet povrnil/a v stanje zdrave/ga). V tej, prvi fazi torej, je zastavljena »rušitev« vsiljenih prepričanj, ravnanj, normativov, vsiljene osebnosti/značaja, in le kdo se ne bi upiral nekomu, ki bi posegal v njegov/njen »svet« (pa čeprav to prvotno ni bil, bi oboleli/a, brez »posegov« okolja, živel/a povsem drugačen »svet«!)?

In tretja težava je v ZAUPANJU, ki ga mora, brezpogojno, oboleli/a čutiti do osebe, ki vrši zdravljenje. In tu nastopa dodatna težava, v sodobnih, demokratičnih časih (v katerih lahko vsakdo počne/ponuja domala vse, brez slednje odgovornosti!), saj dobesedno mrgoli raznoraznih »zdravilcev«, ki pa, žal, zmorejo eno samo zadevo: (dobro) (za)služiti na račun naivnosti/neumnosti pomoči potrebnih!