Če je v teh dneh s čem razmetavano, potem je - s
“srečo”! S pojmom, ki ga je moč razumeti na dva načina...
Obstaja “sreča” v podobi “naklonjenih okoliščin”,
torej nek razplet dogodkov, ki naj bi vodil k zadovoljstvu (če je zadovoljstvo
posledica uspešno udejanjene namere). Ta sreča je dokaj puhla zadeva, v kolikor
je odločilnega pomena za to, da bi bil cilj dosežen, kajti - v kolikor ne
zmorem, sam od sebe, iz kateregakoli razloga, tvoriti lastnega uspeha, potem mi
tudi sreča ne more biti v pomoč, vsaj ne kot nekaj, kar bi me vselej, trajno
vodilo. Seveda, lahko se mi “nasmehne” v podobi nekega slučaja (ne vem, npr.
tistemu, ki igra na loteriji, v podobi zadetka), a slej ko prej se tudi
tovrstna sreča izkaže v lastnem nasprotju, kajti - če pred dobitkom nisem bil
zmožen tvoriti lastnega zadovoljstva, potem mi tudi zadovoljstvo, kupljeno z
dobitkom, ne bo dolgo obstalo.
Obstaja tudi “sreča” v podobi občutenja, počutja,
torej nekaj, kar se izkazuje v podobi izjemne radosti, celo prekipevajoče. In
je, takšna “sreča”, v bistvu vrhunec pozitivnega počutja, in, kot taka, eden od
(ekstremnih) polov (ob/čutenja): na eni strani je “dno”, obup, na drugi pa
“vrh”, sreča, kipeče veselje. In preprosta je ugotovitev, da nič, kar je
ekstremnega, ne more biti trajno, običajno, vsakodnevno, kajti - vse tisto, kar
je vsakodnevno, trajno, to je povprečno, to je prav-nič-vznemirljivo, celo
monotono. In še zlasti je tovrstna “sreča” vprašljiva po količini, v kateri se
izkazuje, saj v primeru “veliko sreče” pravzaprav sploh ne gre za “srečo”,
ampak zgolj za zadovoljstvo.
Ena osnovnih resnic govori o tem, da je dragocenost,
katerakoli, merjena skozi njeno prisotnost, količino, pa - manj kot je nečesa,
kar velja kot dobro/želeno, bolj je vredno. In obratno: več kot je, česarkoli,
bolj je vrednost razvodenela, in lahko ta “nekaj” postane celo samoumeven, s
tem nič-posebnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar