Vera in razum

O tej temi sem resda že pisal, a očitno premalo…

Uvodoma pojasnim, da bom v sestavku obravnaval kombinacijo vere in razuma pri (sicer) razumsko zasnovanih bitjih ( = pri ljudeh) in NE pri občestvu. Čemu ne pri občestvu? Iz preprostega razloga, ker – pri občestvu takšna kombinacija NE obstaja! Občestvo namreč tvorijo NAGONSKA bitja, potemtakem NErazumska, in celotno izkazovanje občestva temelji na verovanju (vseh vrst), potemtakem občestvo veruje tudi v to, da je razumsko (četudi DEJANSKO NI).

Izkazovanje v okviru verovanja in izkazovanje na temelju razumevanja sta dve kontradiktornosti, z drugimi besedami gre za dva MED SEBOJ IZKLJUČUJOČA SE NAČINA izkazovanja.

Pri prvem (pri verovanju) do »ugotovitev« dospevaš na način, da v SEBI (pri sebi) najdeš pojasnila za stvari, v katere veruješ, in jih najdeš na način všečnosti (tiste razlage, ki so ti dopadljive, sprejmeš za svoje, takrat, kadar se zmoreš »suvereno« odločati o tem, V KAJ boš izkazoval svoja verovanja), ali pa jih sploh ne iščeš, ker si vanje zdresiran (so te že v tvojih ranih letih naučili verovati v določene zadeve).

Pri verovanju so razlage v podobi absolutno veljavnih »resnic« (preprosto »veš«, da je nekaj tako, kot sam veruješ, da je, čeprav do tega »nečesa« ne ti, ne kdorkoli drug, ne dospevaš, da bi zmogel preveriti resničnost svojih »ugotovitev«!), potemtakem v podobah, ki NE DOPUŠČAJO DVOMA (vanje), ker – čim zmoreš (po)dvomiti v neko svoje vedenje, v istem trenutku temu vedenju NE moreš več brezpogojno zaupati!

Pri drugem (pri temeljitvi na razumevanju) do ugotovitev dospevaš tako, da tisto, o čemer moraš vedeti, ugotavljaš, potemtakem NE iščeš odgovorov V SEBI, pač pa jih iščeš v predmetu (vsebini) svojega ugotavljanja (pomeni, da moraš najprej ugotoviti obstoj tistega, kar boš spoznaval, nato moraš taisto tudi spoznavati, ugotavljati, preverjati sprejemljivost lastnih ugotovitev, v odvisnosti od njih dejanskega izkazovanja/obstajanja, in šele nato dospeš do trditve-o-nečem)!

Ves tisti delček (dejanskega) človeštva, ki zmore logično (razumsko) delovati, in ki zmore, posledično, dospevati do spoznanj, zmore oblikovati tudi vsem sprejemljive ugotovitve (o neki, katerikoli, vsebini, ali o več teh vsebin oz. o vseh), pomeni, da zmorejo tisti, ki se ukvarjajo z neko konkretno vsebinsko posamičnostjo vsem ostalim (ki se z njo ne ukvarjajo) na ustrezen in sprejemljiv način pojasniti taisto posamičnost, na način, da (ti ostali) vanjo NE verujejo, pač pa zaupajo (ugotavljajo njih verodostojnost = ustreznost dejanskemu) argumentom, ki o tej posamičnosti govorijo.

Vera neposredno NE vodi k novim spoznanjem, nasprotno, vera temelji na »nekoč« oblikovanih »spoznanjih« in skuša taista ohranjati, jih skuša »pojasnjevati«, obenem pa je »pojasnjevanje« NIKOLI ne pripelje do konca, do pojasnitve tistega temeljnega, denimo nekega »boga«, kajti – kadar nekdo trdi, da VE o »bogu« in »njegovi volji«, takrat od taistega pričakuješ, da je tega »boga« že srečal, se pogovarjal z njim, ter na temelju svojega spoznavanja tega »boga« tudi prepoznal. In prav zaradi tega, ker takšnega načina spoznavanja v veri NI, zato vselej ostaja nek delček, na katerega ni drugega odgovora, kot je tisti bog-že-ve (mimogrede, in zgolj teoretično: tudi če dopustim to možnost, da bog-že-ve, ne morem opustiti sledečega vprašanja: kako pa TI VEŠ, da bog-že-ve?!!!!).

Razum (v podobi znanstvenega ugotavljanja) na spoznanem zgolj temelji, taistega (spoznanega) ne obravnava kot nekaj brezpogojno dokončnega (zaradi česar znanost širi svoje ugotovitve, v globino in širino, zaradi tega dospeva do vselej nekih novih ugotovitev, potemtakem dotedanje lastne ovrže, jih kot nepopolne = neustrezne obravnava), zaradi česar znanost NE more verovati, če celo v tisto, kar je sama ugotovila, DVOMI (NE v smislu, da je ugotovitev napačna, pač pa v smislu, da NI dokončna, da tudi za izkazano ugotovitvijo neke nove stojijo).

Predstavljaj si samega sebe, da pol dneva VEŠ, da moraš iti k potoku po vodo (če se želiš odžejat), drugo polovico dneva pa VERUJEŠ v to, da bo potok (voda) sam k tebi prišel. Če zapišem drugače: v prvi polovici dneva temeljiš na razumu, in upoštevaš objektivne okoliščine (dejstva), in VEŠ, da voda sama od sebe ne bo prišla k tebi, dočim v drugi polovici dneva veruješ v to, da bo prišla k tebi, in VEŠ, da za to tudi obstaja dejanska možnost (ko takšne možnosti NE bi obravnaval kot dejansko možne, potem NE bi veroval, da se bo zgodila!), potemtakem NE upoštevaš objektivnih okoliščin (tega, pač, na primer, da voda NIMA neke svoje volje, v smislu, da bi sprejemala neke svoje odločitve, tudi tisto o tem ali naj ne/pride k tebi)!

Ko bi se tako izkazoval, skozi konkreten, zapisan primer, bi bilo zate moč ugotoviti, da je s teboj nekaj-narobe. In bi bilo to moč ugotoviti zaradi dveh razlogov.

Prvi je ta, da vsa bitja, ki obstajajo, vse vrste, katere ta bitja tvorijo, opredeljujejo ISTOSTI, torej tudi tiste istosti, ki o izkazovanjih (posamičnosti in vrst) govorijo! In SLEHERNO NEOKVARJENO bitje se izkazuje SKLADNO Z LASTNO ZASNOVANOSTJO (čebela ne leti pol dneva na cvetove, da bi tam nabirala nektar, drugo polovico dneva pa zato, da bi na taiste cvetove med, katerega je naredila, odlagala… čebela se VSELEJ izkazuje kot čebela, razen takrat – kadar je z njo nekaj narobe, pa se izkazuje kot drugačna od lastne zasnovanosti… morda je še boljši primer sledeč: zdrava lisica bo zbežala pred teboj, če se ji preveč približaš, za steklino obolela bo šla k tebi, te napadla).

Drug razlog je pa sledeč (če ga povsem preprosto ponazorim): eno uro nosiš kamenje na kup (da boš iz njega nekaj delal), naslednjo uro ga s kupa nosiš nekam (v)stran… in tako (samemu sebi nasprotujoče) nenehno počneš – deluješ (v najboljšem primeru) zmedeno, ne veš, kaj želiš (s tem kamenjem) početi.

In, da – z razumsko zasnovanim bitjem (TOREJ Z BITJEM, KI NAJ BI DELOVALO = SE IZKAZOVALO ne temelju razuma/razumevanja) je nekaj HUDO NAROBE, takrat, kadar se izkazuje v NASPROTJU Z LASTNO ZASNOVANOSTJO (kadar ZANEMARI razum, potrebo po ugotavljanju/poznavanju) in funkcionira na način VERUJEM da je tako. In ta nekaj-hudo-narobe je PSIHIČNA OKVARJENOST, nastala zaradi neposrednega delovanja okolja (nagonskega, kakopak, kajti RAZUMSKO OKOLJE POSAMEZNIKA NE PRISILI V NJEMU NE-SVOJE UGOTOVITVE, PAČ PA GA ŽELI OBLIKOVATI V PODOBO SUVERENEGA BITJA, ZMOŽNEGA DOSPEVATI DO LASTNIH, dejanskim stanjem ustreznih UGOTOVITEV!).

Imel sem neposredne izkušnje s takšnimi psihičnimi okvarjenostmi – ko mi je obolela oseba »prišla v roke«, takrat je bila polna nekega verovanja, polna nekih »absolutnih resnic«, v katerih resničnost niti podvomiti ni dopuščala (je v primeru izkazanega dvoma prišlo do silovite čustvene reakcije, agresivne, v tako hudi podobi se je obolelost izkazovala), obenem pa je bila NEZMOŽNA preprostih logičnih operacij (sklepanj, ugotavljanj), vendar – ko sva odpravila psihične zakrčenosti (pa NE na način, da bi taisto osebo učil o neobstoju boga, ali da bi jo silil v to, da prevzame moje mnenje in z njim svojega nadomesti, daleč od tega, takšne bebave »terapevtske« metode prepuščam tistim, ki o psihi zgolj »vedo«!), takrat se je njeno umsko delovanje začelo izkazovati na povsem drugačen način, v nasprotju s poprejšnjim, in je za vse potrebovala ugotavljati, primerjati, preverjati… in je vse ugotovitve, do katerih je dospela, zmožna tudi argumentirano pojasnjevati, ubraniti. »Bog«, in vse ostalo, kar je povezano z verskimi pravljicami, je SAMODEJNO odpadel, in odpadla so tudi vsa ostala, številna prepričanja, ki so VSELEJ iskala neke vzroke posameznikovega izkazovanja izven njega, v nekih stvareh, pojavih, pojmih (pomeni, da je posameznik KOT SUVERENO BITJE znova dospel do tega, da IMA SVOJO VOLJO; da zmore SAM o sebi odločati… in ne, da to, namesto njega, počne vse ostalo, znotraj česar taisti posameznik biva).

Ne, vera in razum NE GRESTA SKUPAJ, pač pa – v primeru razumskega izkazovanja, vera ODPADE, v primeru izkazovanja v podobi verovanja pa razum NE MORE delovati skladno s svojimi (naravnimi) zmožnostmi! In več kot je verovanja, večja je verjetnost, da iz sicer razumsko zasnovanega bitja nastane – popolnoma NERAZUMSKO bitje,  tako hudo okvarjeno, da se izkazuje kot okolje, v katerem živi, kot – NAGONSKO! Pa – ni treba verjet, če razumeti nisi zmožen/na!