Dragi Frojd!

Ne da bi želel omalovaževati tvojih prizadevanj, zapišem, da si zaslužiš popravkov! Veš...

Proučeval si naravno, “zdravo” bebavost, ta pa je neodpravljiva. Dočim...

Če si razumsko delujoč, potem se zavedaš dejstev, in, v njih okvirih, tudi lastnih ne/zmožnosti. Pač, nismo vsi za vse, zaradi česar, zlahka, sprejmeš ugotovitev, da taisto tudi zate velja. Se, pač, posvetiš tistemu, kar zmoreš. Potemtakem...

Potemtakem te spoznanje lastne nezmožnosti ne vodi do kompleksov, ki so neizogibna značilnost nerazumevajočih, nagonskih. In ki so temeljna vsebina tvojih obravnav, razlag. Potemtakem...

Potemtakem se, zvečine, izkazuješ kot psiholog živali, in tvoji nasveti kaj prida ne zmorejo vplivati na obča stanja. Že res, da se da, z njih pomočjo, zmanjšati delovanje tekočega nezadovoljstva, ne da pa se odpraviti že obstoječega, tistega, ki se je zarezalo globoko v podzavesti, in povzročilo poslabšanje kakovosti samega živetja. Tisto “resnost”, “zrelost”, “zadržanost”, celo agresivnost nikdar dozorelih,  zadržanih in nenevarnih. Tistega nezadovoljstva, torej, katerega je moč, pri razumskem, in obolelem, povsem odpraviti!

Žal, dragi Frojd, si, pri svojem delu, preskočil poglavitno vsebino! Ugotavljanje tega, koliko sploh je ljudi znotraj “človeštva”!