Ko pesem v življenje spravim

Kaj mi danes je početi,

ko pa se mi nič ne da,

tuji ženejo obeti,

se nabralo je vsega!

Resda nujne so obveze,

in obilen je seznam,

a na njem, prav vse, brez veze,

pa četudi dokončam.

Kar popraviš, se pokvari,

kar počistiš, zasmeti,

hrana sitost ti ustvari,

ta pa lakoto budi…

Se ugodje ti poraja,

da stranišče ga požre,

malo tistega ostaja,

kar življenja vredno je!

Ko pa pesem v življenje spravim,

ko zapišem misel, ali dve,

na potep po svetu se odpravim,

morda so odprta vrata kje…

Upanje, vsaj takšno, mi ostaja,

ne dočakam, da mi obrodi,

a brez njega stežka bi do kraja,

vredno je, dokler vsaj up živi!