Na kaj je mislil Cankar, ko je pisal…

Zanimivi so, razni kritiki, pa učitelji, skratka razni »pojasnjevalci« tujih misli, ki kar hite, prek sveta, s svojimi razlagami. In še bolj je zanimivo to, da vidijo v tuje glave, celo tiste, ki so že davno preminule, ne vidijo pa v svoje! Ko bi, videli, v svoje glave, bi nič kaj pametnega, v njih, ne zaznali…

Ne vem, še nisem zasledil nekega posebnega pojasnila, s katerim bi avtor, katerikoli, pojasnjeval tisto, kar je želel že s svojim avtorskim delom pojasniti! To pojasnilo bi zgledalo kot nekakšno navodilo za uporabo, bolje navodilo za branje knjige, pri čemer je poglavitna prednost knjige, obenem tudi njen smisel, v tem, da jo slehernik zmore po svoje, sebi primerno in ustrezno, brati, in da jo zmore tudi dejansko neprebrati, čeprav je skozi vse besede, celo črke, pretaval!

Na kaj, za vraga, je mislil Cankar, ko je pisal? Domnevam, ne, celo upam si trditi, da je mislil izključno na tisto, in o tistem, kar, in o čemer, je pisal! Ko bi bilo drugače, bi ga zmedlo, bi ga misli, osredotočene na obstranske, v pisanju ne zajete vsebine, odnesle v zmedenost! Z drugimi besedami: prepletala bi se zgodba, katero je pisal, z zgodbo, katero je živel, in na katero je, včasih tudi, mislil…

Tako da bi bilo bolje povprašati se o tistem kaj je Cankarja (ali nekega drugega pisca) privedlo do tega, da je (na)pisal to, kar je?! In odgovor bi bil, bržčas, povsem preprost – življenje! V konkretnem primeru življenje, ubežalo pred sivino povprečja, pred praznino, obenem pogoltnostjo, lažnivostjo, hinavščino, sprenevedanjem, obračanjem po vetrovih, pokvarjenostjo, preračunljivostjo…

Da, tudi »ljudstvo« zmore biti zaslužno za dela nekega avtorja, a je zaslužno izključno, ali vsaj predvsem, s tem, da avtorja prisili v osamo, v beg pred vsakdanjim, pred »ljudskim«! In kaj bi počel, avtor, v tem svojem begu, če ne prav tega, da bi se lotil tistega, kar zmore in zna, in v čemer vsaj tozadevno smiselnost lastnega obstoja zmore prepoznati?! Tako da…

Ko je Cankar pisal Hlapce, takrat je mislil le na besede, katere je v pisanje vključeval. Da pa je bil za temo hvaležen »ljudstvu«, o tem pa ne kaže dvomiti! Čeprav – bi bil, morda, bolj hvaležen, okoliščinam, samemu (svojemu) živetju, ko takšnega »ljudstva« ne bi poznal?!