Življenje

Življenje je čudna zadeva – zastavljeno je v minevanje, v odmiranje. Ko bi ne bilo tako, bi živetje ne potrebovalo reproduktivnih organov!

Živetje? Zgolj obstajati, zgolj tisti »biti«, na svetu, v prostoru in v času. Tako, kot zmore biti kamen, tako, kot biva trava, in kot biva sleherna, četudi dvonoga povprečnost: dihati, jesti in piti, izločati, vmes pa skrbeti za to, da ti okoliščine čim lepše služijo. Daleč od življenja, daleč od vsebine, s katero se zmorejo redki izkazovati!

Življenje je načeloma omejeno z živetjem, a ga zmore preseči. Če ne veš o čem govorim, pomisli na Šekspira, Tolstoja, Puškina… in podobne druge – še danes živijo, še danes so tu, čeprav ne v svojih prvobitnih, telesnih podobah!

Tudi živetje je v odvisnosti od življenja, kajti polnejša kot je vsebina, več možnosti je za to, da bo živetje kljubovalo, da bo vztrajalo, na svoji poti, da se telo in um ne bosta dala, kar tako in zlahka, goltavi in vse razkrajajoči občosti!

V življenju ni popravnih izpitov, in popravkov, in tisti ko-bi-ponovno-živel-bi-drugače nima realnih temeljev, kajti – v kolikor ne živiš, zares živiš, v kolikor nisi iskren, in v svoji iskrenosti sproščen, tudi hipoma odzivajoč se, spontan, predvsem pa načelen, potem…

Potem je sploh vprašanje, kakšno težo naj bi tvoje življenje imelo, ko pa se napram drugim po napotkih ozira, ko se suče zdaj sem, zdaj tja, kakor v danem trenutku ustreza, ko niti lastnega stebla, hrbtenice, čvrste, morda celo neomajne, nima?! Ne, živetju je dana prilagodljivost, življenje pa ima en sam pogoj, v kolikor sploh hoče biti – prepoznavnost!

Slej ko prej se konča, celo tako dolgo življenje. Slej ko prej ga prekrije prah, in vesoljska dogodivščina se poda, kot že ničkolikokrat doslej, znova vrteti krog. Krog živetja in, tu in tam, tudi življenja. Ki gre svoja pota. Tudi takrat, kadar se izgublja v brezpotjih. In prav je tako!