Psiha.
Zapletena
zadeva, za razumsko bitje, ki se ukvarja z neko drugo zadevščino, in psihe ne
pozna.
Psiha.
Sila »enostavna«
zadeva, za te, obče, nagonske, ki itak o vsem »vedo«, in »razumejo«, pa – kako ne
bi »vedeli«, in »razumeli« tistega, kar se v njih nahaja?!
Psiha.
Dejansko
povsem enostavna zadeva, za razumsko bitje, ki se z njo ukvarja, in ki zmore
svoje poznavanje (teorijo) potrjevati tudi z dejanji (s prakso).
Čemu
tak uvod? Preprosto – »zgolj« zaradi tega, ker se sleherna zadeva, pa tudi neko
psihično stanje, zmore izkazovati na različne načine, obenem pa zmore za neko
konkretno, posamično izkazovanje obstajati več vzrokov (ali vsaj dva), pa – v kolikor
ne dospeš do dejanskega, pravega vzroka/razloga, potem ti ne pomaga to, da »delno
razumeš«, da »po svoje razumeš«, ker, v bistvu – ne razumeš! In kadar ne
razumeš, takrat tudi uspešen ne moreš biti, pri obravnavanju tega
nerazumljenega, še huje – takrat lahko, namesto, da bi pomagal, samo še večjo
škodo narediš!
Zastavim
vprašanje, pravzaprav dve.
Prvo:
ima tisti, tisto, kar imaš rad, tebi določeno vrednost, pa – bolj kot imaš rad,
večja je vrednost tistega?!
Drugo:
Se lahko zgodi, da tistemu, kogar/kar imaš rad – svojevoljno (pa čeprav »zgolj«
podzavestno) vrednost manjšaš, jo celo izničuješ?!
Na prvo
vprašanje je, po izkušnjah, odgovor vedno DA, na drugo pa – NE, ker, BOJDA, »ni
logično, da bi razvrednotil tisto, kar ti nekaj pomeni!« Hm, pa je temu res
tako?!
Poglej –
ena od temeljnih nalog psihe, podzavesti, je v tem, da ti – skuša (o)lajšati
živetje, te skuša, kolikor je v njeni moči, (u)braniti pred neko preveliko
(tudi čustveno) obremenjenostjo, denimo takšno, ki bi ti sicer lahko povzročila
hujše težave, pa…
Umre eden
od staršev. Imela sta se rada. Po pogrebu pa slišiš tisti »BOLJE zanj,
da JE UMRL, ker«… potem pa niza »razloge«… itak je trpel; itak od
življenja ničesar ni imel; itak je bil samemu sebi odveč… ampak…
Kako je
lahko DOBRO (in celo bolje), to, da – umre nekdo, katerega imaš rad?! Običajno
si želiš imeti ob sebi, nenehno, tisto, kar imaš rad, ne želiš se ga znebiti… s
smrtjo pa se zgodi prav to, ni ga več ob tebi, sploh ga ni več! Pomeni…
Ja,
pomeni, da te smrt objektivno prizadene (če je res obstajal tisti imeti-rad),
vendar – ker potrebuješ to, da samemu sebi bolečino (o)lajšaš (ker jo težko
prenašaš), podzavestno to počneš tako, da… saj je bolje, da je umrl, ker… potem
pa neke razloge naštevaš, ki sploh dejanski razlogi niso, saj bi ti (kljub tem »razlogom«)
še vedno raje videl, da umrli živi, da lahko z njim govoriš, ga objameš… in,
verjetno, bi tudi umrli raje še živel, kljub vsem neprijetnostim, s katerimi se
je soočal, ker, veš, ko bi bile te neprijetnosti odločilnega pomena, za tisti
živeti-ali umreti, potem – potem bi pokojni že prej skušal, sam, narediti konec
svojemu trpljenju. Ker pa tega ni skušal, mu je življenje, kljub vsem
neprijetnostim, še vedno bilo ljubo (mu je bilo dejansko bolje DA ŽIVI, kot da
bi umrl)!
Podobno
se dogaja pri razvezah, takrat ko otroci – da bi lažje preživeli izgubo enega
od staršev (če imaš težave s prebolevanjem, potem pomeni, da te izguba boli,
potem pomeni, da imaš rad tisto, kar si izgubil!) – celo predrugačijo svoje »spomine«,
in to naredijo zgolj radi tega, da – zmanjšajo vrednost izgube, izgubljenega! Manj
kot mi pomeni, manj me bo bolelo, če brez tega ostanem!
Kakopak,
da ne bo nesporazumov – tudi v tem primeru je na delu podzavest (se otrok ne
zaveda tega, da je spomin drugačen od tistega, kakršen bi MORAL biti, ko bi bil
resnici, dejstvom ustrezen!), je pa res, da se otrok zavestno po tem ravna
(pomeni, da počne nekaj, za kar misli, da je prav, ne zmore pa se zavedati
tega, da – ni prav....).
Da, obstaja
pa tudi drug možen razlog takšnega izkazovanja, in ta je v tem, da tisti
imeti-rad ni obstajal, še več, da je bilo med dvema nesprejemanje (zavračanje),
neskladnost, celo sovraštvo, vendar…
Tudi to
je moč ugotoviti, po samih izkazovanjih konkretne osebe, pa upoštevaje logično
sprejemljivost teh ravnanj (njihovo naravnost, normalnost), pa…
Kadar
nekoga sovražiš, takrat, kot prvo, ne greš na njegov pogreb, ker z njim ne
želiš imeti nikakršnega opravka. In takrat, po pogrebu, ne »ugotavljaš« tistega
bolje ZANJ (ker ti je »zanj« malo mar, sploh slišati nočeš o njem), pač pa bi
prej izustil hvala-bogu-da-se-je-KONČNO-stegnil!
»Majhna«
razlika, mar ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar