Zrcalo, povej…

Zrcalo, zrcalo,

povej mi, za šalo,

sem res tako grd, kot se kažem,

izgled ti razkrivam,

mar kaj pridobivam

s tem, da se ti prav nič ne lažem,

se nisem namazal,

se lepšega kazal,

se nisem jel niti česati,

tako, prav spontano,

se dajem predano

zdaj tvoji presoji prebrati!

 

Ker, veš, so, ki znajo,

obraze ravnajo

trenutku konkretnem primerno,

jim laž je domača,

se vedno jim splača,

pa lažejo, zlahka, vsaj zmerno…

In vlečejo k sebi,

kako, revčki, ne bi

ko glad neizmerna jih daje,

jim je zapleteno,

da šlo bi pošteno,

jezična poštenost jim vsa je…

 

Jaz mnogim sem čuden,

povsem nepriljuden,

pa v loku obiti me znajo,

jim moja beseda

neprava izgleda,

od nje slabo voljo imajo…

Ko bi se nasmihal,

in z njimi vred dihal,

takrat bi bilo vse drugače,

tako pa, spontano,

povem nezlagano,

povem, kar na jezik mi skače!

 

Zrcalo, zrcalo,

povej mi, za šalo,

ne da bi te sploh pogledal,

če zmorem, vsaj bežno,

za ščep manj nadležno,

da ne bi vsem drugim presedal,

ne, ni se ti bati,

da znal poslušati

bi tvojo oceno zrcalno,

ker prija resnica,

četudi, prasica,

življenje greni radikalno!