Ni
dneva, ni hipa, ki v meni premine,
v časih,
ko se je stemnilo nebo,
brez
žalosti moje, in brez bolečine,
brez
upa, da smel bom objeti, spet, Njo!
Ni
misli, ki ne bi do Nje me vodila,
nasmeh mi
je tujec, ga več ne poznam,
ni
volje, da bi me na pot napotila,
brez
Nje na planetu vesoljnem sem sam!
Ni
dneva, ki se iz noči mi poraja,
da nanj
bi vsaj čakal, da bi ga želel,
počasi
mi teče, a vse bolj razkraja,
nekje,
v daljavi, vse kar sem imel!
Ni
ptice, cvetlice, oko da privleče,
dežuje naj,
sije, sploh mar mi več ni,
nekoč
pa sem segal v nebo, in do sreče,
ko
tonil sem v Njene globoke oči!
Ne,
dneva ni, hipa, da v prazno ne steče,
da me
zgolj odnaša, da muči mi čas,
le
želja je tu, da me trga, in peče,
kako
rad poslušal mi ljub Njen bi glas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar