Povej mi…

Povej mi, ptica, ti letiš v daljave,

mar kdaj te pot popelje tudi k Njej,

mar še oči so mehke ji, sanjave,

kot so bile poprej?

 

Povej, metulj, mi, tvoja lahka krila

morda ponesejo te na moj cvet,

si lica je v nasmehu okrasila,

da zna žareti spet?

 

Povej mi, vetrič, vsepovsod te nosi,

mar kdaj toplo pobožaš tudi Njo,

še vedno bisere v glasu trosi,

kot je, nekoč, bilo?

 

Povejte Ji, da v meni se razdaja,

da trga me, ker tukaj je več ni,

da prazen slednji dan brez Nje ostaja,

brez Nje trpljenje le budi.