Moram

Skušam podpirati, biti opora,

sam na nikogar se nimam opret,

vse, kar imam, je samo da se mora,

z njim prav vsak dan zmorem znova začet.

 

Pije me, pije, ne dam, da izpije,

vem, ni mi druge, je treba zdržat,

tu in tam upanje neko vzklije,

vmes pa, večinoma, grabi za vrat.

 

Da sem močan že pred leti sem slišal,

ko sem odpravljal res vražje stvari,

mi vsak napredek zagon je povišal,

zdaj pa, zaenkrat vsaj, večjega ni.

 

Včasih, priznam, do obupa me vleče,

a se ustavim, ne smem se predat,

se iz obupa s težavo izvleče,

druge mi ni, kot naprej vojevat!

 

In samo upam, da me ne ožame,

ker bi potem še sam zase ne stal,

tudi, če še nekaj kil mi vzame,

se bom kasneje, enkrat, pač, pobral.