Včasih…

Včasih si želim leči, in izpreči.

Za nekaj dni, noči, za nek čas.

Prespati. Da zmore mi uteči.

Da ne kane mi prav nič čez obraz.

Včasih si želim, ko bi se dalo,

da vstal bi v drugačen dan.

Da čudežno bi prek noči pobralo

vse tisto, kar bi sam dal stran.

Da bi ob mojem njen obraz bil,

v jutru njen nasmeh žarel…

Ne, še zdaleč nisem ga pozabil,

čeprav že dolgo nisem ga imel.

Včasih mi je skorajda vseeno,

če v nov dan krenem, ali pa če ne.

Čutim, da nič ni izgubljeno,

a kaj ko zdaj kot izgubljeno je!

Vem, je k upom treba seči,

vem, da to ne gre takoj.

Vem, da nič ne bo po sreči,

ko sam legel bom nocoj.

Včasih bi se kar izpregel,

da ne gre tako naprej…

A potem ne bi dosegel,

da spet, enkrat, ležem k njej.