Odštevam

Odštevam.

Vlečejo časi se prepočasi, iz dneva v dan…

Vse mi je eno, docela vseeno,

prazno, ničevo, povsem izgubljeno,

isto, do kraja, vse se razkraja,

kolikor sploh še v meni ostaja…

Ni, niti kapljic, smeha in sreče,

niti v očeh prav nič ni iskreče,

ni da se up v hotenju oplaja,

isto, do kraja, vse se razkraja…

 

Minevam.

Dan mi ostaja le da zadaja kup novih ran…

Vse bolj me beda pridno razjeda,

kaže, da vrag le, iz pekla, me gleda,

da še bolj kvari, mi dušo mrcvari,

kot da še nisem zadosti pri stvari…

Nič ne zamuja, mi svoj kraj ponuja,

pravi, da bolj bo iz dneva v dan tuja,

k sebi me vabi, skoraj me grabi,

bojda globoko tam vse se pozabi…

 

Oklevam.

Mi je trpeti, v sebi imeti sled nekih sanj…

Še bo plesala, in še se smejala,

še se v objemu goreče bo dala,

res je, razkraja, a tudi ostaja,

ko se, na toplem, v meni, nahaja…

Še bo zapela, v poljubu gorela,

še bo spomine prebujati smela,

res je, razkraja, a vendar ostaja,

z mano in v meni do mojega kraja!