Pogrešam te!

Nekoč nasmeh v nasmehu krepil se je, leteče,

dosegala sva sanje,

nič ni bilo pretežko, še tisto, kar, moreče,

posegalo bi vanje,

poljubi so hoteli, nikdar niso vprašali,

so, vselej, zgolj želeli,

in zase so imeli, takrat, ko so se dali,

da bi s seboj ogreli…

 

Nekoč bilo ni dneva, da v njem ne bi sijalo,

ogrevalo in pelo,

če se je prikazalo, kaj mračnega, za malo,

oba je zabolelo,

objemi niso znali, da ne bi čas odeli,

sva v njih zares živela,

med zvezde so nosili, in sončne dni spočeli,

in v njih sva vse imela…

 

Pogrešam te, bolj kakor zrak,

pogrešam prav vsak tvoj korak,

ki k meni te, v moj objem, presrečno vodi,

pogrešam te, da greješ čas,

pogrešam tvoj preljub mi glas,

le K MOJI TVOJA POLOVICA DUŠE SODI!

 

Pogrešam te, in te želim,

brez tebe jočem in trpim,

brez tebe sem le bitje neko, nebogljeno,

pogrešam te, si vse mi ti,

brez tebe biti mi več ni,

Saj MIDVA SVA, VERJEMI, PROSIM, tisto – ENO!!!