Še vedno ždim

Še vedno ždim, še vedno zrem,

in stežka od zaslona grem,

je, morda, prazen, tleč moj up,

pa spet se zveča tuge kup?!

Še vedno ždim, to dobro znam,

saj itak nimam kam drugam,

odštevam čas, ki v nič polzi,

živeti se mi ne mudi…

Baje je lep, današnji dan,

zlati nebesa se ravan,

a meni je, kot vsi, enak,

saj nosim črn, težak oblak…

Še vedno ždim, ne grem od tu,

od nje nobenega glasu,

in vem, da dolgo več tako,

kljub vsem željam, ne bo mi šlo…

Še vedno ždim, kot kak bedak,

in čakam na najmanjši znak,

in vse bolj misel se krepi,

da ta nek list obrnil bi:

 

Izkazal sem dovolj, še več,

ves trud v zaman je šel, le preč,

če me vsaj ščep je obdržala,

me bo že sama poiskala…