V besedah razkriva…

Ostala bom, kolikor boš me hotel!

Do zadnjega diha s teboj bom živela,

do zadnjega diha bom zate skrbela…

In zdaj… zdaj jo čas je vzel.

 

Ne, ni začutila, da bi mi bežala,

čutenja bi njena ob meni ostala,

a prav ta čutenja, radost, ko se zveča,

so silam temačnim odvečno moteča!

 

Ostala bom, kolikor boš me hotel…

Prav nič več, ne prošnja, na koncu ni zneslo,

ko jo je, prav zlahka, od mene odneslo!

Čeprav sem jo vselej le grel.

 

In – hranim besede trpeče jetnice,

so najine sreče edine resnice,

a kaj mi pomaga, kar z njimi razkriva,

ne vem niti tega, če – je sploh še živa?!

 

Ostala bom, kolikor boš me hotel…

In družno izpolniva njeno obljubo,

saj bitje prelepo, in dobro, mi ljubo,

v sebi do svoje bom smrti imel!