Da živim…

Zgolj za obstati malo potrebujem,

nek krov nad glavo, nekaj v usta dat,

pa da oblečem se in se obujem,

in že seznam je, v glavnem, moč končat…

 

Živeti meni ni, nikdar, imeti,

vse tisto, kar kupiti si je moč,

je ni stvari, ki do srca mi sveti,

da radi nje bi srečen bil, pojoč…

 

Da pa živim, za to pa potrebujem

vse tisto kar kupiti se ne da,

dušo neko, z njo med zvezde pljujem,

in srce, da me s seboj obda…

 

Imel sem njo, me z dušo je hranila,

vsak njen pogled je z njo toplo ovil,

in v svojem srcu je oba čutila,

sem skozi žile ji nenehno bil…

 

Imel sem njo, a zdaj, škoda besede,

zdaj je zgolj krov, in nekaj v usta dat,

vse podobe puste so in blede,

zdaj ne živim, zdaj zmorem le obstat…