Ko bi spet…

Ko bi spet mi prisijalo iz tvojih oči,

kakor je vsa leta znalo, zdaj pa tega ni,

in ko bi pogled globok tvoj, božajoč toplo,

mi razpiral, spet, vse tisto, kar je v nič zašlo…

 

Ko bi znova v tvojem glasu slišal tisti spev,

dolgo sem ga smel imeti, zdaj je onemel,

me nenehno je razvajal, ga srce krasi,

rad za njim sem se podajal, zdaj pa ga več ni…

 

Ko bi znova me objela, kaj za to bi dal,

skupaj bi dehtet hitela, je objem zastal,

včasih srečo vso sva žela, ko sva se tesno prižela,

zdaj med naju neka temna senca se je vzpela…

 

Kaj bi dal, ko smel topiti bi se v tvoj poljub,

včasih bil sem tebi nuja, želja, bil ti ljub,

zdaj v pozdrav je tak na lice, hitro odleti,

takšnega znam drugim dati, najin zaboli…

 

Ko bi spet… saj bo, nemara, upam vsaj tako,

ker v nasprotnem več nikoli mi ne bo lepo,

kadar enkrat k zvezdam sežeš, jih pozabit ni,

ni ničesar, kar, vsaj zdaleč, jih nadomesti…