Ne vem več, kaj je sreča

Ne vem več, kaj je sreča, a vedel sem nekdaj.

hiteča je, leteča, pa rado odleti,

a še spomin jo hrani, vsaj nek njen bled sijaj,

da se po njej mi toži, da me za njo pekli…

 

Še pomnim, smel sem seči, do konca v širen svet,

iz nekega objema, ki mi je zbujal dan,

in v njem sem sanje dihal, in v njem sem smel imet

nek up, ki me tešil je, da ni prav nič zaman…

 

Ne vem več, kaj je sreča, ki jo poljub rodi,

takrat, ko se razlije, kot reka prek polja,

da znajdeš se v vesolju, in čas samo lebdi,

in zvezda je ob zvezdi, v širjave in do dna…

 

Še pomnim, v pogledu sem tonil prav mehko,

me vleklo je globoko, do sonca sem dospel,

ob njem pa je v njih strugah vsem pravljicam lepo,

in zase vse, do zadnje, spoznal sem in živel…

 

Ne vem več, kaj je sreča, a najbrž je le z njo,

ker zdaj, ko je v daljavi, se nič več ne godi,

sveta ni, zvezd, ni sonca, ni pravljic, da teko,

prav vse, kar je ostalo, se nepomembno zdi…