Baje sem (preveč) vzvišen…

Razvrščen sem tako, kot me je Narava razvrstila, takrat, ko se je z geni igrala, in na razumskost ter nagonskost delila. In ni mi druge, razen, če se na smrt napijem, če mi razum v neznano odnese, ali če odnese, v povsem znan nepovrat, mene…

 

Dolgo, zelo dolgo sem bil zadržan, gradeč, pravzaprav iščoč neko samozavest, zavedanje sebe in lastnih zmožnosti. In to v okolju, v katerem dobesedno kipi domišljavost bebastih, ki vse vedo in vse zmorejo, že od zibeli dalje, kakopak…

 

Dolgo, zelo dolgo, sem si dovolil spoznavati, preden sem izustil tisti vem, poznam, tudi dokažem lahko. Kakopak, nimam komu, a ni pomembno. Ti, ki imajo dokazovati, vsem in vsakomur, nimajo s čem, pa smo »kvit«…

 

Znal bi, tudi jaz, kako ne, to, kar, in kakor, znajo obči. Bi, ko bi hotel znati, ko bi hotel samemu sebi dopustiti biti-eden-izmed-njih, in s tem živeti! A mi ni, in mi nikoli do tega ni bilo. Nak, raje sem, zanje, »vzvišen«, tolažeč se, da si lahko srečen, kadar te beda, neka ničevost za nesprejemljivega, sebi nevšečnega spoznava… očitno kot drugačnega, sebi.

 

Ne znajo, tudi če počijo od naprezanja, in tudi, ko bi hoteli, oni tako, kot zlahka zmorem jaz. Pomeni, da nekdo sedi v krošnji, in zmore po deblu navzdol, vse do tal, dočim nekateri niti prek debla ne znajo, kaj šele, da bi do krošnje segli. In zato naj bi bil »vzvišen«, ker oni ne znajo?!

 

Vseeno mi je, kaj mislijo o meni. Že marsikaj sem slišal, in preživel. Nespremenjen, in nespremenjeno. Lažem, samo pritrjevali so mi, in mi še vedno, s slednjim svojim izkazovanjem, da sem jih pravilno prebral. Vseeno mi je, kaj meni o meni nekdo, ki niti razlage gesla »morala«, v slovarju, ne zmore razumeti, ki niti samega sebe toliko ne pozna, da bi vedel, kako se prilagaja, takrat, kadar se okoliščine menjavajo.

Ni mi vseeno glede tega, kar si jaz mislim o njih. In bi mi bilo všeč, ko bi lahko lepše mislil, o njih, ko bi mi, končno, nekdo dopovedal, dokazal, da so moja spoznanja resnici neustrezna, da nisem dovolj dojemljiv, da bi pravilno videl… a mi ne!

 

Ne, ne, prav nič vzvišen nisem, in ne želim biti, celo velikokrat sem že razlagal, da sem zgolj jaz, nič posebnega, samemu sebi, in sebi podobnim, enakim, a nisem kriv, obenem, da sem tako različen od mrgolečih mrgolečnežev! Ki so nizki, in nizko, celo tako, še preveč, da se mi ni treba niti na prste »vzviševati«, kaj šele na nek podstavek, da bi me kot vzvišenega videli.