Pomnim, pomnim...

So, ki menijo, da imam težave s spominom. Ker, baje, pozabljam določene zadeve…

 

Resnica je malček drugačna – določenih zadev si namreč nikoli ne skušam zapomniti!

Čemu bi, na primer, pomnil neke letnice? Neke podatke, bolj kot ne, same sebi namenjene. Neke napotke, kateri mi, morda, enkrat na deset let prav pridejo. Neke definicije, katerih nikdar ne uporabljam, ali pa mi potrebne niso, ker zmorem opredeljeno razumeti, in po svoje razložiti. Čemu… 

Na raznih snidenjih, na katerih smo svoje delo drugim razdajali, niso mogli razumeti, kako to, da ene same pesmi, svoje, ne znam na pamet, pa da bi ne bral, tam, med nastopom.

Bentiš, dokler se ene naučim, tri napišem! Še naslova tiste, katero sem kot poslednjo zapisal, ne vem, ker mi ga ni pomembno vedeti. Nekoč sem neki učiteljici dejal »Ko bi vedel, da boste otroke silili v to, da se na pamet učijo mojih pesmi, jih sploh pisal ne bi…«

Čemu bi pomnil, se na pamet učil nekaj, kar mi je, nekje že, na dosegu rok, pa takrat, ko potrebujem, do tega zmorem dospeti?! Čemu bi se na pamet učil nečesa, s čemer ne vem, kaj, kako bi počel?!

 

Pomnim, pa še kako pomnim, vse tisto, kar mi je vredno pomnjenja. Še preveč je tega. In marsikaj od tega bi, načeloma vsaj, želel pozabiti, a ne pozabim. In nikoli ne bom. A pomnim vsebinske zadeve, ne obrobnih. In ne samo, da jih pomnim, tudi neposredno učinkujejo name, na moje življenje. V podobi, denimo, izkušenega, v podobi določenih spoznanj, v podobi, če nič drugega, smerokazov, na katerih, sila preprosto, piše stran-od-tega…

 

Pomnim, pomnim, le zapomniti vsega ne skušam. Sem prepričan, da so mi možgani v povsem druge namene dani, kot v to, da bi se v podobi nekakšnega magnetofonskega traku kazal.

 

In marsikdo je tudi skusil, to, da pomnim. In si zapomnim, ko se prek roba nabere. Ne, nikakor, ne izkazujem se z maščevanjem, daleč od tega, le s tistim s teboj ničesar več nimam, omembe vrednega. In se, ob tem, delam, da sem pozabil, vse, in marsikaj, čeprav – še kako vražje pomnim!